Danes je bil ns planet siol. net objavljen prispevek, o številu psov v SLO.
Četrt milijončka jih je - torej jih je še malo več, ker na vaseh se jih še
vedno ne prijavlja. Pa v mestih tut ne!
V Ljubljani je uradno registriranih 21 138 psov.
Ko pomislim koliko od njih je spoznalo mene, se mi počasi jasni, da jih je res veliko in da ja, se srečujejo že povsod.
Danes sem šla na kavo s bivšim tečajnikom, ki mi je iz morja poslal mms s slikico svojega psa, ki je srečal mojega tečajnika. Kako sta prišla do tega v katero šolo je hodil. Bolj kot ga je opazoval, bolj je videl, da imata isti način dela - vztrajnost. Ne, tukaj boš, če sem ti tako rekel in pika. Beseda je dala besedo in ugotovila sta, da oba hodita v Bajko.
Ja, veliko jih je že prišlo in kar nekaj jih še bo. Če na uč zračunam je procent ljubljanskih psov, ki so šli čez mene dvomesten :)
Bolj pa me skrbi to, da narašča število ugrizov. Če jih je 821 prijavljenih, jih je vsaj še enkrat toliko neprijavljenih. Kam plovemo z ugrizi?
Ne vem, ni mi jasno. Po eni strani čedalje več psov hodi v šole, po drugi pa je čedalje več ugrizov.
Neki ne štima.
Vem le to, da sem vesela, da čedalje več teh uradnih ugrizov pride potem v šolo. Problem, ki je največji pa je ta, da ni inštrumenta, ki bi prisilil človeka, da gre po prvem ugrizu v šolo. Tukaj bi bilo smotrno veliko bolj kot pa po drugem. Ker prvi ni nikoli prvi in drugi nikoli drugi!
Predlog, ki sem ga takrat dala, se mi je zdel zelo smiseln in tako mislim še sedaj.
Če pes ugrizne do drugega leta, mora priti takoj v šolo. Po uspešno opravljeni šoli se mu zbriše status in ukinejo vsa določila v zvezi z nevarnim psom.
Škoda, ker ne vodijo še statistike, pri kateri starosti je prvič ugriznil.
Moja osebna statistika, ne teh, ki pridejo z odločbo, ampak vseh, ki pridejo prostovoljno je ravno tu not.
Rešimo probleme, in predvsem psu in lastniku omogočimo neovirano življenje. Tako pa imam sicer program, ki ga udeleženci sprejemajo z odobravanjem in veseljem, samo kaj ko po koncu pes še vedno mora nositi nagobčnik, pa je manj nevaren od večino ljubljanskih psov, ki jih bo v svojem življenju srečal.
Nažalost...
V Ljubljani je uradno registriranih 21 138 psov.
Ko pomislim koliko od njih je spoznalo mene, se mi počasi jasni, da jih je res veliko in da ja, se srečujejo že povsod.
Danes sem šla na kavo s bivšim tečajnikom, ki mi je iz morja poslal mms s slikico svojega psa, ki je srečal mojega tečajnika. Kako sta prišla do tega v katero šolo je hodil. Bolj kot ga je opazoval, bolj je videl, da imata isti način dela - vztrajnost. Ne, tukaj boš, če sem ti tako rekel in pika. Beseda je dala besedo in ugotovila sta, da oba hodita v Bajko.
Ja, veliko jih je že prišlo in kar nekaj jih še bo. Če na uč zračunam je procent ljubljanskih psov, ki so šli čez mene dvomesten :)
Bolj pa me skrbi to, da narašča število ugrizov. Če jih je 821 prijavljenih, jih je vsaj še enkrat toliko neprijavljenih. Kam plovemo z ugrizi?
Ne vem, ni mi jasno. Po eni strani čedalje več psov hodi v šole, po drugi pa je čedalje več ugrizov.
Neki ne štima.
Vem le to, da sem vesela, da čedalje več teh uradnih ugrizov pride potem v šolo. Problem, ki je največji pa je ta, da ni inštrumenta, ki bi prisilil človeka, da gre po prvem ugrizu v šolo. Tukaj bi bilo smotrno veliko bolj kot pa po drugem. Ker prvi ni nikoli prvi in drugi nikoli drugi!
Predlog, ki sem ga takrat dala, se mi je zdel zelo smiseln in tako mislim še sedaj.
Če pes ugrizne do drugega leta, mora priti takoj v šolo. Po uspešno opravljeni šoli se mu zbriše status in ukinejo vsa določila v zvezi z nevarnim psom.
Škoda, ker ne vodijo še statistike, pri kateri starosti je prvič ugriznil.
Moja osebna statistika, ne teh, ki pridejo z odločbo, ampak vseh, ki pridejo prostovoljno je ravno tu not.
Rešimo probleme, in predvsem psu in lastniku omogočimo neovirano življenje. Tako pa imam sicer program, ki ga udeleženci sprejemajo z odobravanjem in veseljem, samo kaj ko po koncu pes še vedno mora nositi nagobčnik, pa je manj nevaren od večino ljubljanskih psov, ki jih bo v svojem življenju srečal.
Nažalost...
