Sva morale, prav na brzino zbežat iz Ljubljane, ker me je začelo vse skupaj tako utesnjevati, da se za koga srečanje z mano ne bi najbolje končalo.
Pride trenutek, ko imaš enostavo vsega dovolj, ko se ti ne da več mislit, niti ne ukvarjat z mislimi drugih.
Imam možnost, da lahko grem, ko se mi sprdne. In sem šla. V tišino in mir.
Ko bova prišle nazaj bo ostalo par stvari, ki se bodo rešile same od sebe. Samo moj vpliv na njih bo drugače, ker ob taki tišini kot jo imam tu, slišim in vidim stvari drugače.
Trenutno me pa zanima le to, da se imave obe fino:)
Na eni strani Bajka
Na drugi muc
In nikjer okoli ne nič drugega. Je lahko kaj lepšega?
Je, še Soča
Z Bajkico sva lahko šle so Soški poti. Po približno pol urce sva morale obrniti, ker sva prišle do enega podora, kjer se ji je začelo pod nagami podirat in sem raje obrnila, da se ji kaj ne zgodi. Prav ponosna sem bila nanjo, ker itak, da nič ne pazi svojih nog, vseeno pa posluša, ko sva šle čez skale korak za korom, da je bilo varno za njo.
Itak ji je pa samo važno, da pride čim prej do vode.
Brez zlate Ane, ki naju streže od spredaj in zadaj, tole o čemer pišem, ne bi šlo. Hvala :)
