So stvari, ki jih ne moreš plačati z denarjem. So stvari, ki ti pomenijo veliko več, kot prejet denar.
Res je, da živim od tega, določene stvari se ne da plačati z denarjem, je na pa njihova vrednost višja, kot ves denar.
Če bi morala finančno ovrednotit koliko mi mora nekdo plačati po tem, ko se naredi nek premik - govorimo o ogromnem premiku, takrat cene ni.
Ko gre pes lahko končno mirno med psi na sprehod - tega se ne da ovrednotit in cena tega, ko rečeš tečajniku, da je to brez cene je veliko več, kot da bi jim računala uro. Ne zato, ker so prišparali denar. ampak zato, ker so si za vedno zapomnili lep občutek, ki so ga imeli ob tem, da so končno lahko šli neobremenjeni s svojim psom skupaj med psi na sprehod. Meni pa to njihovo zadovoljsto na obrazu in sprošečno njihovega telesa pomeni veliko več, kot računana ura.
Prav tako nima cene, ko se nekdo končno sprosti v družbi drugih psov in ta strah ne projecira na svojega. Ko vidiš kako se človek začne smejat, kako se sproča telo, kako kar naekrat si upa dihat. In nekaj podobnega se potem zgodi na drugi strani povodca. To nima cene. To je nekaj kar en drugemu podarimo.
Opazujem ljudi, ki jim tako podarjam lepe stvari in njihovo zmedenost, ko jim rečem, da niso nič dolžni. Da so mi plačali danes s tem kar so naredili. Enostavno ne vedo kaj bi. Nič, le veselite se, recite hvala in uživjate naprej.
Popolnoma neekonomsko se obnašam zadnje čase. Sploh do teh, ki so prišli prevzgojit svojega psa in so bili pripravljeni zapravit svoj denar. Saj to ne pomeni, da delam zastonj, ne sploh ne. Jim pa več kot pol ne računam, ker dolčene stvari res nimajo cene.
Prav tako me ljudje čudno gledajo, ko sem mali šoli podarila še en mesec šole. Zakaj? Zato, ker tako čutim, da je prav.
Letošnje leto mi je stvarsto nekaj vzelo in dalo nazaj. Vzelo mi je Bajko in mi jo vrnilo nazaj. Ko mi jo je vrnilo, se je vse vrtelo okoli nje in prav je, da sedaj vsem vrnem to, kar so oni dali meni.
Ne moreš samo jemati. Moraš tudi dajati in ceno ima to, kar vrneš. Ceno, ki jo ne moreš definirat in overednotit.
Res je, da živim od tega, določene stvari se ne da plačati z denarjem, je na pa njihova vrednost višja, kot ves denar.
Če bi morala finančno ovrednotit koliko mi mora nekdo plačati po tem, ko se naredi nek premik - govorimo o ogromnem premiku, takrat cene ni.
Ko gre pes lahko končno mirno med psi na sprehod - tega se ne da ovrednotit in cena tega, ko rečeš tečajniku, da je to brez cene je veliko več, kot da bi jim računala uro. Ne zato, ker so prišparali denar. ampak zato, ker so si za vedno zapomnili lep občutek, ki so ga imeli ob tem, da so končno lahko šli neobremenjeni s svojim psom skupaj med psi na sprehod. Meni pa to njihovo zadovoljsto na obrazu in sprošečno njihovega telesa pomeni veliko več, kot računana ura.
Prav tako nima cene, ko se nekdo končno sprosti v družbi drugih psov in ta strah ne projecira na svojega. Ko vidiš kako se človek začne smejat, kako se sproča telo, kako kar naekrat si upa dihat. In nekaj podobnega se potem zgodi na drugi strani povodca. To nima cene. To je nekaj kar en drugemu podarimo.
Opazujem ljudi, ki jim tako podarjam lepe stvari in njihovo zmedenost, ko jim rečem, da niso nič dolžni. Da so mi plačali danes s tem kar so naredili. Enostavno ne vedo kaj bi. Nič, le veselite se, recite hvala in uživjate naprej.
Popolnoma neekonomsko se obnašam zadnje čase. Sploh do teh, ki so prišli prevzgojit svojega psa in so bili pripravljeni zapravit svoj denar. Saj to ne pomeni, da delam zastonj, ne sploh ne. Jim pa več kot pol ne računam, ker dolčene stvari res nimajo cene.
Prav tako me ljudje čudno gledajo, ko sem mali šoli podarila še en mesec šole. Zakaj? Zato, ker tako čutim, da je prav.
Letošnje leto mi je stvarsto nekaj vzelo in dalo nazaj. Vzelo mi je Bajko in mi jo vrnilo nazaj. Ko mi jo je vrnilo, se je vse vrtelo okoli nje in prav je, da sedaj vsem vrnem to, kar so oni dali meni.
Ne moreš samo jemati. Moraš tudi dajati in ceno ima to, kar vrneš. Ceno, ki jo ne moreš definirat in overednotit.
