Strah me je bilo današnjega začetka, ker imam skupno velikanov. Skupina zelo velikih in malo manj velikih psov, je sicer skupaj že od vsega začetka. Tokrat pa so se jim pridužili 4 novi člani. In strah me je bilo, kako bodo sprejeli enega samca in konec koncev tudi, kako bo on sprejel njih.
Spet, sem podlegla človeškim stvarem in sem predno sem prepustila psom, da naredijo to kar znajo najbolje, sebe mučila z nečem, kar mi res ni bilo potrebno.
Priznam, da ni vseeno ali imaš v tečaju psa, ki ima do 40 kg in pride do kakšnih rangiranj ali pa imaš psa, ki ima 60 kg in ti seže do prsi. Je razlika in dokler me bo pred začetkom vseeno malo skrbelo, bom delala prav.
Presenečena sem bila nad psi. Res so bili skupina, ki je že v mali šoli fantastično delala in smo bili res dobri. Pisala sem že o tem, da so bile spomladanske šole nadpovprečne glede kakovosti in želim si, da se bo ta trend kazal tudi v jeseni.
Na poslušnosti smo točno tam kjer smo ostali, celo boljši smo. To, da lahko prvi dan delamo vse, s čemer smo zaključili...poezija zame. Hkrati pa veliko breme, ker bom morala narediti šolo zanimivo za oboje - pse in vodnike in bom imela z njimi res, kar se tega tiče veliko dela.
Ampak iz njih potegnit najveš, in še več...jupi, to je tisto, kar vem, da bomo dosegli. Za to skupino mi je žal le to, da gremo v temo in zimo, ker pomčadi bi lahko naredili še več.
