Opazujem fenomen palačink. Toliko palačink, kot sem jih pojedla na morju, jih ne pojem čez celo leto. Vsak drug dan se za večerjo pečejo palačinke. Če jih ne peče ena, jih peče druga mama. Vendar, je ta fenomen omejen le na slovenke in hrvatice. Italjani in nemci jih ne poznajo? Tako lahko sklepam, ker imam sedaj okoli same nemce in italjane in še niti enkrat niso pekli palačink. Sramota, kako ne cenijo dobre hrane:)
Me pa ima, da bi probala industrijsko pačalačinko, to je tisto, ki jo pečejo v eni hiški ob rivi. Samo je vsakič takaa gužva, da me enostavno mine.
Fenomen palačink in vsega naveličanih otroc. Tako zdolgočasene otroke, pa že dolgo nisem videla. Ne vem čemu to, ker so celo poletje na morju ali zato, ker se ne znajo več igrat. Za kazen so bili 2 dni brez računalnika, celo kartali so se - 10 minut. Imajo družabne igre, pa je to čist brez veze. Ne vem no, saj nismo toliko starejši, samo mi smo se lahko zaigrali te igre tudi cel dopoldne in čez. Igrajo se mogoče 4 v vrsto, ok, enkrat, maksimalno 2x in to je to. Nobene vztrajnosti, nobene otroškosti, nič.
Najbolj žalostno pa je to, da ti otroci sploh za nobeno stvar več niso veseli, če rečem hvaliženi, me bodo še križal.
Včasih smo imeli iskrice v očeh, če nam je nekdo nekaj dal, smo bili za to hvalženi, če je nekdo nekaj naredil za nas, sno mu pokazali spoštovanje. Sedaj je to čisto brez veze, čisto nič jim več ne pomeni nič. Je to hrana, je to pijača, ali pa le to, da so lahko skupaj.
Ko gledam te otroke, me resno skrbi kam gre naša družba. Če je to naša prihodnost, potem naj se kar zdele konča, ker uničuje še te, ki si želijo biti otroci.
Ne vem, so za to krivi straši. Definitivno so, ker opazujem otroke in je razlika med njimi. Tisti, ki niso iz mesta so drugačni - znajo se pogovarjat, predvsem so pa drugačni. Ne znam defiirat, ampak so bolj otročji, so otroci, ne pa ene male zafane na pol odrasle osebe.
So tudi starši durgačni in se vidi razlika med mestom in podeželjem.
Ne vem no, ampak taki otroci, kot jih tu vidim, ti res ubijejo željo po tem, da bi jim sploh kaj dela ali kaj naredil za njih. Zakaj že, če niti več nimajo iskrce v očeh.
Me pa ima, da bi probala industrijsko pačalačinko, to je tisto, ki jo pečejo v eni hiški ob rivi. Samo je vsakič takaa gužva, da me enostavno mine.
Fenomen palačink in vsega naveličanih otroc. Tako zdolgočasene otroke, pa že dolgo nisem videla. Ne vem čemu to, ker so celo poletje na morju ali zato, ker se ne znajo več igrat. Za kazen so bili 2 dni brez računalnika, celo kartali so se - 10 minut. Imajo družabne igre, pa je to čist brez veze. Ne vem no, saj nismo toliko starejši, samo mi smo se lahko zaigrali te igre tudi cel dopoldne in čez. Igrajo se mogoče 4 v vrsto, ok, enkrat, maksimalno 2x in to je to. Nobene vztrajnosti, nobene otroškosti, nič.
Najbolj žalostno pa je to, da ti otroci sploh za nobeno stvar več niso veseli, če rečem hvaliženi, me bodo še križal.
Včasih smo imeli iskrice v očeh, če nam je nekdo nekaj dal, smo bili za to hvalženi, če je nekdo nekaj naredil za nas, sno mu pokazali spoštovanje. Sedaj je to čisto brez veze, čisto nič jim več ne pomeni nič. Je to hrana, je to pijača, ali pa le to, da so lahko skupaj.
Ko gledam te otroke, me resno skrbi kam gre naša družba. Če je to naša prihodnost, potem naj se kar zdele konča, ker uničuje še te, ki si želijo biti otroci.
Ne vem, so za to krivi straši. Definitivno so, ker opazujem otroke in je razlika med njimi. Tisti, ki niso iz mesta so drugačni - znajo se pogovarjat, predvsem so pa drugačni. Ne znam defiirat, ampak so bolj otročji, so otroci, ne pa ene male zafane na pol odrasle osebe.
So tudi starši durgačni in se vidi razlika med mestom in podeželjem.
Ne vem no, ampak taki otroci, kot jih tu vidim, ti res ubijejo željo po tem, da bi jim sploh kaj dela ali kaj naredil za njih. Zakaj že, če niti več nimajo iskrce v očeh.
