Končno pravi dopust

Čeprav naj bi bila uradno na dopustu že cel mesec, sem v tem času imela ravno D od odpusta. Danes je bilo pa čisto tako, kot mora biti.
Letošnje leto kar ne morem it nikamor z Bajko. Vse je tako prazno in vse se mi zdi nefer. Ne znam ravno opisat zakaj se tako počutim bo tem, ko bi Bajko kam peljala, a Ajšin duh mi to preprečuje. Ajšika je res uživala v vodi in bi nareddla vse, da je v njej. Bajka je bila v ozadnju, čakala na svojih pet minut, ki jih je izkoristila. Sedaj, ko sva same, ko bi lahko šle kamor želiva, pa mi nekako neka notranja sila ne pusti. Prav res, kot da bi imela slabo vest do Ajške, ne peljem Bajke nikamor.
Danes sem spozanla kakšno krivico sem delala Bajki celo njeno življenje. Ker je bila vedno Ajša prva in je morala počakati da je imela ona dovolj, sploh nisem opazila, da je tudi ona čisto tako nora na vodo, kot je bila Ajša. Mogoče še bolj.
Danes se je obnašala kot najbolj nevzgojen cucek, cel popoldne je cvilila in izsiljevala pozornost. Vse samo zato, da je lahko šla v vodo.

Z nama je bila še Simonca, ki mi je nevede pomagala pri tem, da sem se spopadla z Ajškinim duhom in peljala Bajko na izlet.
Obe sta pri tem uživale.

 Bajka je pa pokazala še en nov obraz...ona hoče še in še več in to takoj. Če ne dobi, bo pa cvilila cel dan.