Spoštujem ljudi, ki se odločijo, da bodo posvojili psa iz zavetišča. Sama sem že velikokrat pisala o tem in pa vsem tečajnikov povedala, da jaz ne -več. Da sem pač zvesta eni pasmi, da hočem imeti mladička od čimprej. Sem posvojila psa, zaradi njega sem danes inštruktorica. Ampak nikoli več. Zakaj? Ker priznam, da sem rada komot in priznam, da si nočem delati težav.
Pa da se ne bo sedaj bralo, da posvojeni kužki delajo težave in da ne moreš bit z njimi komot.
Vsaj na začetku res ne moreš bit. Dejstvo je, da je to kuža z zgodovnino, ki je nihče ne pozna. Lahko se sklepa kaj je bilo, to je pa tudi vse. Starejši kot je kuža in dlje kot je bil sam prepuščen ulici, bolj so zakoreninjene v njem stvari iz ulice.
To se odraža na njegovem vedenju. In to je tisto, kar ni komot in kar nam prinaša težave.
Zavedati se moramo, da je kuža iz ulice imel slabe izkušnje, razen če je srečneš, da je bil na ulici le zelo kratek čas. Vsi ostali pa so morali sami poskrbeti zase, kar pomeni, da so si morali poiskati hrano in se obvarovati pred slabimi ljudmi in psi. Kako se to potem odraža v njihovem vedenju. Letos sem imela v šoli psičko, ki so jo rešili na dopustu in so jo pripeljali domov. To, da se šverca pse iz sosednih držav mi je itak totalno mim, ker so naša zavetišča polna in naj se najprej reši naše pse. Ja, najprej dajmo poskrbet za naše, potem se dajmo ukvarjat še z vsemi drugimi. Ampak....to ni tema današnejga zapisa.
Psička seveda ni bila prav nič vesela in ni čutila prav nobene hvaležnosti, ker sta jo pobrala s ceste in jo sedaj imata rada. Psička se sprehaja še vedno tako, kot da bi bila še vedno prepuščena sama sebi in ulici, le da to počne na povodcu. "Šunja" se okoli grmovij, previdno hodi v ovinke, počasi preveri kaj je za ovinkom....vse to nakazuje na to, da je bila kar nekaj časa na ulici in se je naučila gibati tako, da se je lahko skrila in da je previdno pregledovala teren. Šla je tudi do vsake smeti, do vsake piksne...zakaj...tam je lahko tudi hrana.
V tem stanju seveda da ni niti pogledala tistega, ki ga je rešil in ji kuha najboljše jedi. Z možgani je še vedno tam na cesti, kjer mora sama poskrbeti za vse.
Moja nasvet je bil da psička za začetek dobiva hrano na sprehodu od človeka, da bo možgane preusmerila na človeka ne na okolje. Pa nekako to ni bilo to, kar je bilo lastnici po godu in je šla drugam. Vrnile sta se kmalu, ker je bilo samo še huje. Seveda, da je bilo. Namesto da bi psičko umirili in je ne potencirali v njeni zbeganosti in paniki, so jo naredili še hujšo. Namesto, da bi jo umirjali, so jo dvigovali v plenu preko igre in jo naučili veliko trikcev, ki ji pa ne pomagajo pri tem, da se sprosti v življenju in začne umirjeno živet. Sedaj je celo hodila v nizki preži in se odzivala na vsako stvari, ki se premika.
Pa so jo komaj rešili, ker ubija čebele in ose, pa jim je začela skakat v avtomobile, pa se odziva na tekače in kolesarje...ja čudno a ne, namesto umirjanja, so jo samo psihiral in spidiral.
No, sedaj se pa seveda strinjamo s tem, da je potrebno psico navezat nase, ne na igračko, da se bo hranilo na sprehodu. In ...v kratkem smo dosegli to, da psička ni več v nizki preži in da ne skače v ljudi.
Kako? Na začetku s totalno aktivno ignoranco, ko se začne odzivat na vodnika pa s prepovedmi.
Ja, psa nikoli ne boste umirili s tem, da spodbujate igro, ampak s tem, da zahtevate umiritev.
Saj je logično. Človek, ki hujša pač ne more bit na dunajcu in pomfriju. Zakaj bi pes, ki že tako samo striže za vsem se umiril, če se vse dela na tem, da se spodbuja to, kar je že sedaj narobe? Preko žogic in dvigovanja v plenu se ziher ne bo umiril. Kvečem še bolj živčen bo postal. Pa s hrano se ga tut ne bo umirilo.
A zakaj potem skoz govorim, da se na začetku hrani psa na spreohu? Zato ker ga s hrani umirimo, da začne razmišljat od koga sploh hrano dobi. Ko to dojame, se hrana daje doma, tako kot mora biti - jesti doma in ne na sprehodu.
Je pa res, da čedalje raje delam s takimi psi. Ker ko pes enkrat dojame, da hrana prihaja od človeka in da se ni potrebno za hrano borit, se sprosti in umiri. Takrat pa postane življenje s psom užitek in dobiš to, kar si tudi sama od psa želim. Pot do tega niti ni dolga. Če smo striktni dober mesec, pa je vse drugače. Kakšno leto dve, kar poslušam na individuanih urah obupane ljudi. Ko se prevzgoja začne mora steči in se morajo zadeve pokazati zelo kmalu. Če se ne, potem je nekaj hudo narobe. In še nekaj. Nikoli se psa ne umiri v skupini psov. Tak pes potrebuje individualno obravnavo in postono uvanjanje v skupino umirjenih psov.
Amapk to je nekaj, kar se na naučiš na naših tečajih za licenco. Tam tega ne učijo. Tam učijo kako pripelajt psa na izpti.
Zato je nemogoče pričakovati od inštruktorja, ki nima znanja z prevzgoje psov, da vam bo pomagal pri težavnem psu. Ne bo, ker nima znanja!
Pa da se ne bo sedaj bralo, da posvojeni kužki delajo težave in da ne moreš bit z njimi komot.
Vsaj na začetku res ne moreš bit. Dejstvo je, da je to kuža z zgodovnino, ki je nihče ne pozna. Lahko se sklepa kaj je bilo, to je pa tudi vse. Starejši kot je kuža in dlje kot je bil sam prepuščen ulici, bolj so zakoreninjene v njem stvari iz ulice.
To se odraža na njegovem vedenju. In to je tisto, kar ni komot in kar nam prinaša težave.
Zavedati se moramo, da je kuža iz ulice imel slabe izkušnje, razen če je srečneš, da je bil na ulici le zelo kratek čas. Vsi ostali pa so morali sami poskrbeti zase, kar pomeni, da so si morali poiskati hrano in se obvarovati pred slabimi ljudmi in psi. Kako se to potem odraža v njihovem vedenju. Letos sem imela v šoli psičko, ki so jo rešili na dopustu in so jo pripeljali domov. To, da se šverca pse iz sosednih držav mi je itak totalno mim, ker so naša zavetišča polna in naj se najprej reši naše pse. Ja, najprej dajmo poskrbet za naše, potem se dajmo ukvarjat še z vsemi drugimi. Ampak....to ni tema današnejga zapisa.
Psička seveda ni bila prav nič vesela in ni čutila prav nobene hvaležnosti, ker sta jo pobrala s ceste in jo sedaj imata rada. Psička se sprehaja še vedno tako, kot da bi bila še vedno prepuščena sama sebi in ulici, le da to počne na povodcu. "Šunja" se okoli grmovij, previdno hodi v ovinke, počasi preveri kaj je za ovinkom....vse to nakazuje na to, da je bila kar nekaj časa na ulici in se je naučila gibati tako, da se je lahko skrila in da je previdno pregledovala teren. Šla je tudi do vsake smeti, do vsake piksne...zakaj...tam je lahko tudi hrana.
V tem stanju seveda da ni niti pogledala tistega, ki ga je rešil in ji kuha najboljše jedi. Z možgani je še vedno tam na cesti, kjer mora sama poskrbeti za vse.
Moja nasvet je bil da psička za začetek dobiva hrano na sprehodu od človeka, da bo možgane preusmerila na človeka ne na okolje. Pa nekako to ni bilo to, kar je bilo lastnici po godu in je šla drugam. Vrnile sta se kmalu, ker je bilo samo še huje. Seveda, da je bilo. Namesto da bi psičko umirili in je ne potencirali v njeni zbeganosti in paniki, so jo naredili še hujšo. Namesto, da bi jo umirjali, so jo dvigovali v plenu preko igre in jo naučili veliko trikcev, ki ji pa ne pomagajo pri tem, da se sprosti v življenju in začne umirjeno živet. Sedaj je celo hodila v nizki preži in se odzivala na vsako stvari, ki se premika.
Pa so jo komaj rešili, ker ubija čebele in ose, pa jim je začela skakat v avtomobile, pa se odziva na tekače in kolesarje...ja čudno a ne, namesto umirjanja, so jo samo psihiral in spidiral.
No, sedaj se pa seveda strinjamo s tem, da je potrebno psico navezat nase, ne na igračko, da se bo hranilo na sprehodu. In ...v kratkem smo dosegli to, da psička ni več v nizki preži in da ne skače v ljudi.
Kako? Na začetku s totalno aktivno ignoranco, ko se začne odzivat na vodnika pa s prepovedmi.
Ja, psa nikoli ne boste umirili s tem, da spodbujate igro, ampak s tem, da zahtevate umiritev.
Saj je logično. Človek, ki hujša pač ne more bit na dunajcu in pomfriju. Zakaj bi pes, ki že tako samo striže za vsem se umiril, če se vse dela na tem, da se spodbuja to, kar je že sedaj narobe? Preko žogic in dvigovanja v plenu se ziher ne bo umiril. Kvečem še bolj živčen bo postal. Pa s hrano se ga tut ne bo umirilo.
A zakaj potem skoz govorim, da se na začetku hrani psa na spreohu? Zato ker ga s hrani umirimo, da začne razmišljat od koga sploh hrano dobi. Ko to dojame, se hrana daje doma, tako kot mora biti - jesti doma in ne na sprehodu.
Je pa res, da čedalje raje delam s takimi psi. Ker ko pes enkrat dojame, da hrana prihaja od človeka in da se ni potrebno za hrano borit, se sprosti in umiri. Takrat pa postane življenje s psom užitek in dobiš to, kar si tudi sama od psa želim. Pot do tega niti ni dolga. Če smo striktni dober mesec, pa je vse drugače. Kakšno leto dve, kar poslušam na individuanih urah obupane ljudi. Ko se prevzgoja začne mora steči in se morajo zadeve pokazati zelo kmalu. Če se ne, potem je nekaj hudo narobe. In še nekaj. Nikoli se psa ne umiri v skupini psov. Tak pes potrebuje individualno obravnavo in postono uvanjanje v skupino umirjenih psov.
Amapk to je nekaj, kar se na naučiš na naših tečajih za licenco. Tam tega ne učijo. Tam učijo kako pripelajt psa na izpti.
Zato je nemogoče pričakovati od inštruktorja, ki nima znanja z prevzgoje psov, da vam bo pomagal pri težavnem psu. Ne bo, ker nima znanja!
