Čisto zares smo začeli

Ta teden je najhujši-začetek vseh skupin. Opazujem napredek skupine, ki je imela minimalno pavzo. Danes so bili odlični. V bistvu sta to dve skupini in obe imam ob sredah. Prav tisto, ko res uživam, ko je noro, ko konec ure rečeš vauv.
Ko tudi tečajniki vidijo napredek in gredo z velikim nasmehom domov. Danes so bili eni celo tako pridni, da smo v 45 minutah zaključili in smo šli. Ne smem tako štartat...ker bo, ma ne, ne bo prehitro konec. Bomo pa dlje užival :)
Konec kocnev bi morala biti pasja šola užitek, kraj kjer je veselje, delo in smeh. In ja, to mi imamo in ponosna sem na to.
Predvsem, ko vidim začuden obraz človeka, ki pride iz druge šole in poveš, da so psi stari v bistvu šele pol leta, pa že vse to znajo. Ja, vedeti moraš zakaj usmerjeno izobraževanje.

Slash

Ta teden je tako hitro minil, da niti ne dohajam vsega.
Res je, da smo bili v šoli zelo pridni in smo imeli kar dva sprehoda. Danes smo bili v živalskem vrtu. Odlično smo se imeli.

Ta teden je minil še toliko hitreje, ker nama je delal družbo Slash. To je tako eno nežno bitje, da res ni.

En velikan, ki nujno rabi pozornost, ki ga zebe, takoj so se skrije sonček in ki ga popikajo vse leteče živalce:)

Bajka ga je čisto lepo sprejela, le igrati se ni hotela z njim ker je imela svoje goneče dni in nima z njim kaj počet, ker je kastriran :)

Ta teden se je poligon odel v zeleno barvo in zvončke so zamenjali žefrani. Prej bel poligon se je spremenil v vijolčno obleko.

Ponedeljkov dežek je bil res nujno potreben, ker je trava zopet zelena in rožice so pognale, da se bodo razcvetele.

Uspešen teden je za nami. Predvsem dva sprehoda sta bila fascinantna.

To, da sem imela doma res pridnega psa, je pa samo še večje veselje in zadovoljstvo.

Bajka vzgaja za življenje

Ko gre 40 psov na kavo

Bili smo sumljivi, saj se je ravno danes odvijal nogometni derbi med Olimpijo in Mariborom. Nad nami je zaokrožil policijski helikopter, ker smo se zbirali v skupino na javnem kraju. Kot kaže je dojel, da s psi ne gremo na tekmo - smo pa šli na kavo.

Kavarna Tromostovje nas je prijazno sprejela in tudi oni so imeli nekaj od tega, da je tam sedelo 40 psov.

Kaj naj rečem...ponosna sem na njih, da jima lahko toliko zaupam, da vem, da ne bo niti enega problema.

Končno dež

Če bi vedela, da moram zalit rože, zato da me sredi tega ulovi dež, bi to naredila že prej.
Res, to se lahko zgodi le meni. Da nosim vodo na poligon in med tem, ko skrbno zalivam roče od spodaj, da jih ne zažge sonce, se le ta skrije za oblake in se ulije dež. Bogi Slash je bil takoj ves moker. Z dekico, ki sem jo imela zato, da bi na njej ležal med uro sem ga zbrisala in dala v avto.
Imela sem eno Horjulčico. Če bi bili vsi tako pridni, bi bilo zavetišče prazno - sva šle kar na kavo, ker je deževalo kot za stavo.
Nekje vmes se je tako ulilo, da je popustila platnena streha in naju je še pošteno zalilo.
Slash si bo res zaslužil dopust, ko pride domov.
Sprehod smo imeli danes vedno med dežjem ali pa je la malo padalao. Zjutraj je bil celo po sončku.
Dobro, da imam doma dve velikosti palerin in slasko ni bil moker.

Po napornem dnevu je spet padel dol.

saj sem ga odkrila ker je tko več kot uro spal.

Moram pa priznat, da vsak sprehod z njim vidim kaj naredim. Lastnikom sem dopovedala, da psu ni treba markirat na vsakem koraku, ni treba povohat vsako travo.
Res je priden. Samo mački mi niso najbolj včeč...nekako mu bodo morali biti, pa če mu je všeč ali pa ne.


Dežek pa še kar pada :)

Oblačen dan

Dan, ko je cel dan pritiskalo dol in sem čakala a bo dež al ne. Zato tudi nisem vzela s seboj fotkiča. Današnja ura je bila zadnaj v nizu zimske šole. Drug teden gremo novim zmagam naproti.
Za njimi je prišla konjenica in v bistvu mi bo najbolj težko delat z njimi. Ker smo imeli ravno zimo, smo podaljšali našo malo šolo v višave in so se v tem času psu tako lepo spoprijateljili med seboj, da res nimamo več dela z njimi. Kamor koli gremo, so pridni in se igrajo med seboj. Nekako so se že poparčkali ali pogrupirali in je vse ok.
Popoldne sem si privoščila skoraj 2 urni sprehod. Ko tako brez omejitev bluzim po gozdu se zavem, na kako lepem koncu živim.

Mi je bilo pa kar groza, ko smo se priblliževali Savi in nisem slišala vode. Prišli smo namreč na mesto, kjer bi morala sava dreti in kjer bi se moralo slišati bučanje vode. Videlo se je pa samo prazno strugo. Tako malo vode ni niti v največji vročini!

Ne vem kako se bo to končalo, če ne bo kmalu dežja. Tudi moj novi cvetlični kotiček ne bo preživel, ker se rožice ne bodo zaradi suše prijele.
In prinzam, da sem v moralnem precemu ali naj prinesem 5 litrov vode za rože na poligon, ali naj jo raje šparam, ker je kmalu ne bo.

Stanje Save 6.12.11 Slikano na približno isti lokaciji - meter gor ali dol

Tukaj je bila še Ajška tko živa....piška mala, pogrešam jo.

Naši najmanjši

Nismo imeli prvič, le fotkič sem imela prvič s seboj. Pa še to jih je na fotkah samo pol, ker smo se narobe razumeli in jih je pol prišlo prav, pol pa eno uro prepozno. Sreča, da so pridni in pridejo 20 minut prej in smo imeli en schnell kurz na koncu.

Tegale fanta imave na obsiku ta teden.

Bogi revež ni nič doma, ker je stalno v šoli.

Kot da to ni bilo dovolj, je spet šel v šolo..

Kakšna šola, da so šli kar na Savo in tam norel?

Topel dan in sonček - kaj je lepšega kot biti ob vodi.

Spet Urbanček

Vsakič, ko sem fotkala Bajko med rožicami, sem si mislila joj...a bi Urbančka tut lahko dal sem not. Kaj je lepšega kot otrok sredi rožic.
Vesela sem, da je danes Urbanček svet gledal iz maminega naročja in je videl tla in ne nebo. Kako je bilo vse zanimivo. Na začetku me je še prijel za roko in sva par korakov naredila čisto povezana med seboj.
Vse mu je bilo tako vauv. Tako lepo je opazovati dojenčke, ki ne skrivajo čustev in jim je res vse čisto novo in vse čisto zanimivo. Niti ne želim nasmejanega otročka, ampak mi je veliko bolj všeč ko ima začuden obraz in gleda v nov svet.

Taka iskrenost in čistost je v njihovem pogledu. Pa zaskrbljenost. Ne vem zakaj v njegovih učkah vidim zaskrbljenost, ampak ne tako negativno, ampak pozitivno - vauv kaj to vse je.

Pri njem mi je všeč, da ne joka ko mu kaj ni ok, ampak počaka in premisli kaj to je. Danes je fant prvič bil na tleh. Hvala bogu za njegovo mami, ki ni komplicirala in ga je dala na tla. Saj je bilo spodaj listje in tla niso bila hladna.

Vbistvu mu je tole danes postal cel žur. Toliko novih stvari je potipal, nekaj jih je tut v usta dal - sva bile prepočasne.

Bila sem priča prvemu sedenju. Jeee, Urban je kar moj malo nadomesten otrok :)

Mehak pristanek - v bistvu prvi padec in fant tut zajokcal ni :))

Rada imam pridne otroke in pridne pse. Se vidi, da je Urbanček priden ;)
Urbanček v vseh svojih pogledih ;)

Moj avto je nevaren

Po treh letih sem ugotovila, da imam nevaren avto. S svojim avtom lahko moškega nataknem na jajc, no jajc se lahko natakne na moj avto.
Človek mi je prijazno naredil ogormno uslugo, še čisto se mi je prilagodil in na koncu ga namesto hvala- lepa nataknem na avto.
Res, da tega nisem naredila zanalašč, saj res nisem vedela, da se to lahko zgodi. Verjamem pa da tudi on ne.
Od sedaj bom zelo previdno odpirala avto oz. vrata premaknila do konca, ko bo na pločniku ob njem stal moški visok 180. Šele danes po tem incidentu in ko sem se nehala smejat in sem si obrisala solze, sem videla kako so res narejena vrata. Trikotnik za ubit;)

Sorry še enrkat. Saj ne vem je bolj bolel to, da si se udaril al da sem se ti do solz nasmejala :)

Ko dejanja govorijo zase

Danes smo šli v mesto. Ne v Tivoli, ampak res v mesto in na kavo, tako kot naj bi šli ljudje s svojimi psi.

Že kmalu po parih metrih je priletel v pse odvezan bel pudelj. Prav ponosno je paradiral med moji privezanimi psi, a ni vedel, da imajo ti prvezani psi inštruktrico, ki jih vedno brani. Prijela sem za ovratnico inga dvignila v naročje. Pogledam naokoli in nikjer lasntnika, tudi klical ga ni nihče. A ljudje res ne opazijo, da nimajo psa pri sebi?

Spustim ga na tla, ker res ne mislim paradirat z belim pudlom pod roko, a fanta ni prav nič zanimalo kje je lastnik, ampak le kje so moji samci in samice. Pa sem ga še enkrat dala pod roko, a tokrat odločena, da ga pač ne spustim več. Če ga nihče ne pogreša je več kot očitno, da je izgubljen. Sposodila sem si povodec in je lepo mašrial ob meni  - no, hodi pa lepo;) Po kar nekaj časa se je le našla lastnica, ki je tekla za nami po svojega psa. Povedala sem ji, da naslednjič, ko vidim njenega odvezanega psa, psa ne dobi več nazaj, ker ga odpeljem v zavetišče, pa naj tam razlaga, zakaj je njen pes tam, če bi moral biti z njo na sprehodu. Mogoče sem s tem, ko je imela 5 minut straha za svojim psom dosegla to, da bo fleksi sedaj uporabila zato, da bo pes pripet nanj, ne pa zato, da lahko kam naveže vrečko za drek.

Še vedno ne razumem naše države, ki tako nujno rabi denar, zakaj se ne sprehodi po parku Tivoli in bo hitro dobila denar za mesečne plače celotne Veterinarske uprave, če bodo šli pa še mogoče kam drugam, pa celo Ministrstva pod katero paše.

Sprehod smo nadaljevali brez spremljevalcev. Poslušala sem komenatarje ljudi. Tako tistih, ki imajo pse, kot tistih, ki jih nimajo. Kljub temu, da nas je bilo res veliko in da smo naredili mali zastoj, so bili komentari samo pozitivni. 

Ob tem sem se zavedala, da s tem, ko peljem toliko psov v mesto in ko niso razpušeni in hodijo kot hodijo z drugimi šolami, dajem ljudem tudi dober zgled. Da znamo biti pasji ljudje tudi čisto kulturni, da znamo dati pse tako, da ne motijo ostalih.

Najbolje pa je bilo poslušat ljudi, ko smo odšli s kave. Mimoidoči, ki so bili tam takrat, ko so še vsi sedeli, so obstali, ko je mirno, brez kakršnega koli prerivanja vstalo skoraj 40 psov in so šli naprej. Samo nemo so opazovali, na ustih pa se jih je risal nasmeh. Ko smo se začeli premikat so bili komentarji...a si vidu kolk psov, pa kolk so pridni. ne morem verjet, da jih je bilo toliko tam, pa sploh nismo vedl - to sem slišala, ko sem šla mimo mize nasproti miz, za katerimi smo sedeli.

Ko se zaveš, da s tem ko si tam, dviguješ tudi pasjo kulturo se zaveš, da delaš prav.

Urnik narejen

Ob enih zjutraj, sem poslala zadnje maile s potrditvijo urikov. Upam, da mi je ratal ustreci vsem, čeprav vsem se res ne da. Sem pa upam, da z vsemi našla kompromis.
Vsako leto je težje nares urnik in vsako leto imam manj frej. To sem sicer hotela in v tem uživam. Paziti sem le morala, da ob vsem tem imam še vedno čas za individualce in tiste, ki bodo, če bodo prišli v prevzgojo. Ena se bo spet kmalu začela. Komaj čakam. Še bolj kot delo s skupino mi je všeč delo s posameznikom. Takim, ki ima res problematičnega psa in  ki mu pomagam pri tem, da zraste in ni več žrtev svojega psa. Gledat to preobrazbo človeka in psaje tisto kar te dviguje in kar ti da osebno vrednost.

Še vedno pa imam toliko lufta, da grem lahko z Bajko na sprehod in si vzamem čas za tisto, kar mi je lepo in s čimer se sprostim in odklopim.Danes sva imele novo igračko. No, ta je bila nova, ker sva tako imele že lani, pa je v enem dnevu razpadla. Ker je bila takrat na Jezerskem, sem rekla da je razlog voda. No, danes je bil sprehod po gozdu in na žalost igrača ni ravno trpežna. Škoda, pa tko luštna je.

Bajka ni pes, ki bi uničevala igrače. Jih ne trga, jih ne žvaka. Zato mi je žal, ker se je strenala in bo slej kot prej žogica padla ven. Tudi ni vlekla in trgala igračo, ko sva se cufale skup. Tko da...al šivanko v roke in bo igrala za 2x al pa pač občasno dobi igračko za 5 eur in enkratno uporabo:(
Poligon se čedalje bolj spreminja v belo odejo zvončkov. Ker se je počasi ves posušil, zvončki kar rastejo in rastejo.

a ni vse belo, so se zbudili tud žefrani in je belo vijolčno. Še malo, pa bodo še zaplate rumenih trobentic in modrih spominčic :)