Tokrat smo kavo dobili takoj :)

Arboretum, na žalost brez sončka. Prav žal mi je bilo, ampak tega pa res ne morem zrihtat.Tudi to ni v moji moči, da je pol ljudi manjkalo. Če sami ne pridejo so samo na škodi. Preživeli smo luštne dve skupne urice in kar je najvažnejše- kavo smo res dobili takoj.

Psi so že pravi kofetkarji, zato smo lahko v miru in na svežem zraku popili kavo. No kakšni so se vseeno pregovarjali z lastnikom - halo kaj pa moja smetana?

 Sprehod po arboretumu je vedno luštkan, kot da ker smo v naravi ni tiste živčnosti kot v mestu. Tudi psi so veliko bolj mirni in počasi se že kažejo kakšni piflarji so.

Ko tako uspešno odpeljem skupino ven vidim, da delam prav. Kljub temu da so motnje ogromne se ljudje pogovarjajo med seboj in so sproščeni.
Včasih pride dan, ko se vprašaš ali delaš prav, ali je tvoja pot prava.

Je malo neobičajna za pasjo šolo, saj moji psi ne znajo šolskega poleg, pa ne gledajo lastnikov direkt v oči. Pa tudi miljon trikcov ne znajo. Pač, malo smo neobičajni, smo pa življenjski.

Prava pot je tista v katero verjameš in na kateri te spremljajo tisti, ki si želijo isto.

Ko najdeš pravo pot in ko vidiš z leti, da ji sledijo tudi drugi, začenš uživat v njej. Vidiš tisto lepo, kar je očem skrito.

Vse ostalo pa niti ni važno.

Če pa za na koncu pade še kitajc, je pa dan že skoraj prfekt!