Ja, tko nekak je, moji tečajniki so moji otroci, saj sem njihova pedagoginja. Itak, da sem povezana z njimi. Tako s psi kot z ljudmi. Za vsakega posebej me skrbi, se veselim, sem ponosna na vsak napredek. Žalostna sem, ko vidim da komu ne gre. Da ne najde izhoda in se samo še globje pogreza v neizhoden položaj. Res, za te mi je najtežje in jih razumem, čeprav ne zgleda tako. Vsi smo šli čez to. Včasih je treba it res korak ali dva nazaj, ker potem lahko greš naprej. Tako kot ko z avtom ostaneš v snegu. Če samo gas tiščiš se samo zakošlješ. Če pa mal daš v prvo in mal v rikcer se izkoplješ.
Res me mori, ko vidim obupanega človeka in ne mislim na nič drugega kot, kako in s čim naj mu pomagam. Če mi dovolijo jim lahko pomagam. To je tisto, kar daje vrednost temu kar počnem. Delat s pridnimi je lepo. Pomagat pomoči potrebnim je pa nekaj več.
Včasih me res prime in si mislim....pa kaj bi brez njih. Moje življenje bi bilo zelo prazno.
