petek, 22. oktober 2010

Polna luna

Polna luna mi vedno požene kri, ker jo želim sliakt pa sem vedno še v šoli. Danes mi je spet uspelo. A kaj, ko je prišel oblak že po tretjem škljocu in lune ni bilo več.
Nikoli ni tako, kot si želiš in to je tisto, kar naredi življenje zanimivo.
Včasih scier to ne velja, predvsem za tiste stvari v življenju, ki so neizbežne. Nekaterih stvari pač ne moreš jemati zlahka in tam ni čas za biti zanimivo, če ni tako kot bi moralo biti. Po drugi strani pa, ma ja, vedno je še druga stran...če se samo en sekira je vse skupaj malo mimo. In sem se nehala sekirat, ker nikamor ne pelje. Bo, ko bo. Bo, tako kot bo in to je to.
Prehitevanje ti nikoli ne naredi take prednosti, da bi se ti splačalo izzivat usodo. Vse se na koncu itak izteče tko, kot se mora. Samo na začetku smo nestrpni in bi radi pač videli konec. Ma konec.....saj se imenuje konec zato, ker je konec. Je za koncem še kaj? Torej....težko je videti konec, ker potem nimaš več nič razen konec.
Eh ja....težke so te debate kaj je konec in ali je za koncem še kaj. Tokrat se bom ustavila pri tem in ne bom razmišljala kaj bi bilo po drugi strani.
Konec!
Danes sem imela dan za kopanje psic. Ajška se je 2 dni nekaj grizla in to je znak za kopanje. Malo me je bilo strah kako bo skočila v banjo, ampak Ajša je car in je to naredila brez problemov. Ne, ne, ni še njen konec!