Možganska kap

Kako ugotoviti, da gre za možgansko kap?
Zdravniki pravijo, da lahko vsak prepozna kap na dokaj preprost način. Prizadeto osebo prosite, naj se vam nasmehne, naj pove preprost stavek (Danes je lep sončen dan.) in naj dvigne obe roki. Če ima oseba pri kateri koli od teh nalog težave, takoj pokličite reševalce in jim opišite simptome.
Zanesljiv pokazatelj možganske kapi je tudi jezik. Osebo, za katero sumite, da ima znake možganske kapi, prosite, naj pokaže jezik. Če je jezik zvit, skrivljen, če ga "vleče" na eno ali drugo stran, je to zanesljiv znak kapi.
Kakšni so še simptomi možganske kapi?
Pri večini se simptomi razvijejo v nekaj sekundah oziroma minutah, kako se kažejo, pa je odvisno od tega, katero območje je prizadeto. Med najpogostejše simptome prištevamo: šibkost ali nezmožnost premikanja ene strani telesa, otrplost ene strani telesa, tresavico, nerodnost ali izgubo nadzora finih gibov, enostranske motnje vida, nerazločen govor, oteženo razumevanje in težave z izražanjem, bruhanje, omotico in motnje ravnotežja. Pri hujših oblikah možganske kapi bolnik izgubi zavest, nato pa lahko zdrsne v komo in umre.


Tole si je zelo dobro zapomnit!
Včeraj jo to doletelo mojega sodelavca in ja, je živ, ker sem težila, da se pokliče rešilca, saj sem prepoznala znake.

Samo človek je potrebno biti in vidiš. No, pogoj je še, da gledaš. Če pa več kaj moraš gledat, je pa toliko bolje. Sedaj veste vsi, ki ste to prebrali. Ne želim vam, da to kdaj vidite, a če vidite, se spomnite na te stavke.

Zdravniki pravijo, da lahko očividci prepoznajo kap, tako da odgovorijo na tri preprosta vprašanja:

1. Prosite osebo naj se nasmehne.

2. Prosite osebo naj pove preprost stavek, npr. danes je lep, sončen dan.

3. Prosite osebo naj dvigne obe roki.

Če ima oseba pri katerokoli od teh nalog težave, takoj pokličite reševalce in jim opišite simptome.

4. Prosite osebo naj pokaže jezik.

Če je jezik zvit, skrivljen, če gre na eno ali drugo stran, je to zanesljiv znak kapi.


Ne želim, da bi mi kdo rekel hvala, želim pa si, da bi se kdo zamislim nad seboj in se vprašal kaj je naredil narobe.
Ne obsojam nevednosti, obsojam pa nečlovečnost in to, da se človeka sploh več ne gleda kot človeka, ampak samo kot objekt, ki dela. Ker tako kot je sedaj pri nas v službi,  se bojim, da on ni zadnji, ki so ga odpeljali. Le prvi je bil.
Predvsem pa mi gredo na kozlanje ljudje, ki pridigajo o tem kako bi morali biti odnosi ne vem kakšni, kako bi morali biti ekipa, kako bi morali....hkrati je pa on sam največja gnida, ki zajeda svoj plen. Iti čez trupla je najlažje, samo trupla le treba tudi pogledat. Saj ne, da jih briga za trupla, ampak zaradi lastnega egizma, da se ne spotaknejo čez njih.

Ljudje bi se morali več učiti drug od drugega, in manj učiti drug drugega. (P. Ustinov)

Prepih

Sedaj mi je jasno zakaj je moja bivša sodelovka Erika hodila v kapi po pisarni. Ma se ji takoj opravičim za nazaj, ko sem ji rekla, da pretirava.
Čisto nič ni pretiravala. V tej kurčevi pisarni čisto res iz vsake špranje piha in ko se odprejo okenca za šoferje, je tak hudičev prepih, da ni čudno da ti gredo ušesa. In imam - vnet ušes. In to samo desnega...ja, na desni strani imam tiste okenčke za šoferje.
Psom kradem zdravila, upam, da primejo. Saj grem po vsej verjetnosti jutri do svoje zdravnice po človeške kapljice.

Prednosti zgodnega prihoda v službo

JIH NI! Govorim o prednosti zgodnega prihoda. Ker, prva budilka mi zvoni ob 5.10. Samo vstanem in grem do sosednje sobe, kjer imam že pripravljeni posodi s hrano. Zgornja je za Ajšo, ki je v tej sobi, spodnja je za Bajko. Skok na WC in nazaj v posteljo.Ajška se mi kaj kmalu pridruži, Bajka je pa itak vedno not. Naslednja budilka zvoni ob 5.50. Halo....včasih smo takrat šele jedli...
Ampak tako to je, sedaj sem na novem delovnem mestu - no nisem še, samo uvajam se vanj in čas je, da začnem hoditi takrat, kot se za to mesto spodobil. Ob 6.30.
Torej, 5.50 vstanem, hitro zavijem v kopalnico - dobro, da imamo javno razsvetljavo nad njo in mi ni potrebno prižigat luči. Tako je bujenje res postopno.
Nekako 6.10 smo vse tri v avtu. Ker zjutraj ni gužve, sem res, razen če ne dobim kakšnega počasneta pred seboj, v destih minutah za mizo....jupi....kaj jupi? Včasih ob tej uri še vstala nisem!

No prednost zgodnejga prihoda je v tem, da grem tudi prej domov. Biti doma že pred tretjo je v tem času luksuz. In današnji je bil res, saj sem ujela še topel jesenski sonček.

 TE slike bom pogledata vedno, ko bo megla ali dež in spomin na ta lep jesenski, sončem dan mi bo pripeljal nasmeh na ustnice.

To je za prednost zgodnjega vstajanja...lahko tudi zgodaj začneš uživat v lepoti narave.

Sedaj jih pa že veliko ve....

Ja, da sem študentka, a ne.
Nisem več brucka, ker imam prvi letnik že narejen in me čaka samo še en. Saj še sama čisto ne dojamem, da to res počnem. Čisto tko, za hec sem se vpisala in priznam, da če me ne bi poklicali in me spomnili, da moram plačat, danes ne bi bila študentka. Itak, da me je treba vse spomnit, ker zase vse pozabim in tako je bilo tudi lani avgusta, ko se bi morala vpisati. Vse sem imela s seboj, le do pošte nisem šla. No, in zaradi enega klica sem sedaj na polovici. Ker nimam časa hodit na predavanja, sem iskala študij preko neta. Obstajala sta dva ponudnika in ker se mi je zdelo bolje, pa tudi malo ceneje je bilo, sem se odločila za B2. In res mi je všeč še vedno, ker kljub temu, da nimaš predavanj lahko preko literature vse narediš. Res je, da je potrebna ogromna samodisciplina in vstrajnost. Prav presenečena sem nad seboj, da se borim in da delam. Celo tri 10 -  tke imam, torej lahko mirno rečem, da sem piflarka! Nisem, daleč od tega. Je pa res, da stalno vpletam prasko v teorijo in to je tisto, kar iščejo. Ne iščejo neznanja, ampak znanje in predvsem cenijo to, da se znaš znajti in da se znaš obrnit. To je pa tisto, kar rabiš v življenju in kar te klasični faksi ne naučijo.
Tako, da predlagam vsem, ki bi radi naredili nekaj več, da premislite, ker kjer je volja je tudi pot. In če meni rata, bo tudi vam.....zdaj grem pa seminarsko delat :))))

Aja....mogoče sem postala zaradi tega, ker skoraj z levo roko delam 3 stvari, toliko bolj samozavestna in se mi zdijo določene zadeve tako bolane, da mi je pod mojim osebnim nivojem, da bi se vmešala v to. Kratkost človeškega uma, duha in predvsem prazne, pokvarjene osebnosti.....ne, dovolj je bilo že prilagajanja in dovolj stvari sem že požrla na svoji poklicni poti. Čas je, da se začnem cenit toliko, kolikor sem vredna. In moja vrednost je pač zrasla do te meje, da se ne ukvarjam s podpovprečnimi stvarmi. Zato pa smo različni ljudje, eni so ročni delavci, eni so malo višji ročni delavci, eni uporabljajo možgne, eni mislijo-da jih uporabljajo, eni misijo, eni odločajo, eni pa se delajo- da delajo. Ne mislim odločat, ker eno funkcijo, kjer sem tista, ki sem glavna že imam. In to funkcujo opravljam prekleto dobro. Pa ne zato ker sem si sama dvignila vrednost, ampak ker mi jo drugi vsak dan. Tudi to, da znam uporabljat možgane se mi potrjuje vsakič, ker če bi bilo tako lahko delat faks, bi ga vsak, pa ga ne. Torej....zakaj bi se ubadala s stvarmi, s katerimi se mi ni treba? Zaradi prestiža? Tega ne rabim....Umazanih poslov ne bom več počela nikjer, za nikogar. Razen, če bo tako dobro plačana ali pa bom imela takšno funkcijo kjer je potrebno to počet. Kar tako, ker tega ne naredi nekdo, ki bi to moral.....jok brate, odpade. Jaz ne več. Rečeš enkrat, dvakrat, predlagaš rešitev, pa vse skupaj ostane v vednosti samo stenam.....prav, pa naj bodo stene tiste, ki nosijo breme te družbe.

Polna luna

Polna luna mi vedno požene kri, ker jo želim sliakt pa sem vedno še v šoli. Danes mi je spet uspelo. A kaj, ko je prišel oblak že po tretjem škljocu in lune ni bilo več.
Nikoli ni tako, kot si želiš in to je tisto, kar naredi življenje zanimivo.
Včasih scier to ne velja, predvsem za tiste stvari v življenju, ki so neizbežne. Nekaterih stvari pač ne moreš jemati zlahka in tam ni čas za biti zanimivo, če ni tako kot bi moralo biti. Po drugi strani pa, ma ja, vedno je še druga stran...če se samo en sekira je vse skupaj malo mimo. In sem se nehala sekirat, ker nikamor ne pelje. Bo, ko bo. Bo, tako kot bo in to je to.
Prehitevanje ti nikoli ne naredi take prednosti, da bi se ti splačalo izzivat usodo. Vse se na koncu itak izteče tko, kot se mora. Samo na začetku smo nestrpni in bi radi pač videli konec. Ma konec.....saj se imenuje konec zato, ker je konec. Je za koncem še kaj? Torej....težko je videti konec, ker potem nimaš več nič razen konec.
Eh ja....težke so te debate kaj je konec in ali je za koncem še kaj. Tokrat se bom ustavila pri tem in ne bom razmišljala kaj bi bilo po drugi strani.
Konec!
Danes sem imela dan za kopanje psic. Ajška se je 2 dni nekaj grizla in to je znak za kopanje. Malo me je bilo strah kako bo skočila v banjo, ampak Ajša je car in je to naredila brez problemov. Ne, ne, ni še njen konec!

Čevlje mamo

Ja, ni da ni, sedaj bosta lahko hodila tudi pozimi na sprehod po Brnčičevi. Je pa Bajka prava carica. Tri korake in kot, da ima čevlje že celo življenje. Faca je res.
Ajška je dobila fliska, tko da ....mi smo pripravljeni na zimo. Samo še malo naj pa le počaka, ker moram še rože spedenat.
Ajsa se itak da zabava po svoje in ji je vseeno kaj kdo nosi in kaj ne.

Še sama ne verjamem, da sem res dala telefon na tiho

Jutranji dež je bil danes balzam za mojo dušo. Prav želela sem si dan na off. Že včeraj sem se naročila na masažo, le ure še nisva dorekli. In takoj sem se odločila - kar takoj grem zjutraj. Masaža za dobro jutro - kaj je boljšega.
Pridem iz kopalnice in vidim za prizor:

Prav težko mi je bilo tole prekinit, ampak lulat je treba it.
Po masaži sem hitro naredila kosilo in postelja je bila tista, ki je bila moj današnji cilj.
Ja, pridem gor in....

Saj je bil res dan samo za spanje, ampak maček je to čisto dobesedno vzel in sem ga ob 18-ih dobesedno vrgla ven, ker lulat mora pa tut it.
Predno sem se vlegla v posteljo sem naredila nekaj, kar že doooooooooooooooolgo nisem. Telefon sem dala na tiho. Čisto nič me ni brigalo kdo bo klical in kdo ne - zunaj pada dež, torej šole ni. Vse ostale pa....na deževno nedeljo ni važno.
In prav lepo sem se naspala!

Tokrat smo kavo dobili takoj :)

Arboretum, na žalost brez sončka. Prav žal mi je bilo, ampak tega pa res ne morem zrihtat.Tudi to ni v moji moči, da je pol ljudi manjkalo. Če sami ne pridejo so samo na škodi. Preživeli smo luštne dve skupne urice in kar je najvažnejše- kavo smo res dobili takoj.

Psi so že pravi kofetkarji, zato smo lahko v miru in na svežem zraku popili kavo. No kakšni so se vseeno pregovarjali z lastnikom - halo kaj pa moja smetana?

 Sprehod po arboretumu je vedno luštkan, kot da ker smo v naravi ni tiste živčnosti kot v mestu. Tudi psi so veliko bolj mirni in počasi se že kažejo kakšni piflarji so.

Ko tako uspešno odpeljem skupino ven vidim, da delam prav. Kljub temu da so motnje ogromne se ljudje pogovarjajo med seboj in so sproščeni.
Včasih pride dan, ko se vprašaš ali delaš prav, ali je tvoja pot prava.

Je malo neobičajna za pasjo šolo, saj moji psi ne znajo šolskega poleg, pa ne gledajo lastnikov direkt v oči. Pa tudi miljon trikcov ne znajo. Pač, malo smo neobičajni, smo pa življenjski.

Prava pot je tista v katero verjameš in na kateri te spremljajo tisti, ki si želijo isto.

Ko najdeš pravo pot in ko vidiš z leti, da ji sledijo tudi drugi, začenš uživat v njej. Vidiš tisto lepo, kar je očem skrito.

Vse ostalo pa niti ni važno.

Če pa za na koncu pade še kitajc, je pa dan že skoraj prfekt!

Ko smo čakali na kavo

Danes smo se šli pasje meščane. In šlo nam je prav dobro!

Opozorjeni so bili na tiste male nevarnosti, ki nas čakajo v mestu in upam, da so si zapomnili in bodo pozorni na njih.
Ljudje so nas spet gledali in komentarji so bili čisto pozitivni. Všeč mi je, ko vedo, da gre pasja šola.

 Pogledat smo šli tudi nov most.

Zagledali smo proste mize, kot da čakajo samo nas. Seveda je bila odločitev takojšna - pravi meščani gredo tudi na kavo.

 

Pa smo čakali. Res je bil natakar en sam in nas veliko. Ampak tako dolgo pa že dolgooooooooooooooo nisem čakala na kavo.

Ampak se je splačalo. Tema je že objela mesto in zato smo se odpravili domov.

Moji pasji otroci

Ja, tko nekak je, moji tečajniki so moji otroci, saj sem njihova pedagoginja. Itak, da sem povezana z njimi. Tako s psi kot z ljudmi. Za vsakega posebej me skrbi, se veselim, sem ponosna na vsak napredek. Žalostna sem, ko vidim  da komu ne gre. Da ne najde izhoda in se samo še globje pogreza v neizhoden položaj. Res, za te mi je najtežje in jih razumem, čeprav ne zgleda tako. Vsi smo šli čez to. Včasih je treba it res korak ali dva nazaj, ker potem lahko greš naprej. Tako kot ko z avtom ostaneš v snegu. Če samo gas tiščiš se samo zakošlješ. Če pa mal daš v prvo in mal v rikcer se izkoplješ.
Res me mori, ko vidim obupanega človeka in ne mislim na nič drugega kot, kako in s čim naj mu pomagam. Če mi dovolijo jim lahko pomagam. To je tisto, kar daje vrednost temu kar počnem. Delat s pridnimi je lepo. Pomagat pomoči potrebnim je pa nekaj več.

Včasih me res prime in si mislim....pa kaj bi brez njih. Moje življenje bi bilo zelo prazno.

Volitve

Ma, itak da ne bom šla, ker je čisto vseeno koga volim. Vsak bo kradel zase in bolj malo ali nič naredil za druge.
Vse kar bom, bom prišparala čas in denar s tem, da ne grem volit.
Gledam pa vseeno tole predvolilno soočenje. Ma lepo vas prosim no. Pa saj ni čudno, da pravijo, da smo babe kure. Pa ko poslušam to Kukovičevo, sem še jaz prepričana, da je kura, ma kaj kura, prav ena podrepna muha, ki ne zna biti tiho in je popolnoma nekulturna.
Pa ne podpiram nikogar, samo ona mi je pa res tako nadležna, da res ni.
In to naj bi bili ljudje, ki bodo odločali o meni....mah, saj je res ena burleska. Glavno da smo leta 2010 pri fašistih in antifašistih.
Klinc vas gleda, kdorkoli bo go. Prosim, ne pokradi preveč, ker smo že čisto zapufani! Pa pusti zelene površine pri miru, ker že tko imamo grozen zrak. Pa moj poliogn tut prosim naj ostane poligon, ne neka cesta, ki jo res ne rabimo.

Malo nostalgije

Pride dan, ko se misli vračajo nekam nazaj. Nehala sme že iskati vzroke zakaj se mi to zgodi, ampak se mi. Ok, danes mogoče vem. Bila sem pri nevrokirurgu, ker imam resne probleme z rokami, saj mi zmanjkuje moči in mravljični čedalje bolj. ena opcija je neprehodnost karpalnega kanala, druga, ta je manj ugodna, pa vratna hrbtenica, ki je zaradi moji jošk pač preobremenjena. Babe, ne želite si velikih jošk, ker jih prav nič luštno ni imet!
In ker sem mu morala povedat kdaj se je začelo in kako se vse skupaj dogaja, se moraš pač spominit določenih stvari. Nič takšnega, kar bi me popelalo kam v spomine, ampak  razmišljaš o stvareh, o kateri ne razmišljaš vsak dan.
Potem pa še kje naletiš na link, ki sem ga pripela zgoraj...potem te pa res odpelje.
In če me je že odpeljalo, naj bo še vse do konca tako. Malo romantike, nikoli ne škodi.

Vprašanje ali je to romantično, ali pa napovedije temne oblake nad mojim projektom, če se takoj, ampak res takoj ne vzamem v roke!