Vsako leto se v šoli zgodi to, da kakšen tečajnik zaspi na lovorikah in tega niti ne opazi. Enostavno misli, da bo minilo, ker je pes vse že znal. Mogoče ima samo slabo obdobje, mogoče le .....
Ne priznamo si, da je naš pes postal nevzgojen in da ne uboga več tako, kot je znal. Vsakič je slabše, a mi še kar ne verjamemo.
Upanje je tisto, ki nas drži pokonci, a vseeno ne moremo kar upati in čakati, da bo minilo. Na žalost sta tukaj dva, ki morata biti povezana. Če nista, potem ne delata. Ponavadi je vedno tako, da odpovesta slej kot prej oba. Tako pes, kot vodnik. V tisti želji, ki je že jeza in na koncu skoraj ihta se ne zgodi čisto nič pametnega, ker se mora človek najprej pomiriti sam s seboj. Če sam ne ve kaj bi rad, kako naj šele zmeden pes vse kaj hoče od njega.
Mi je pa zanimivo opazovati, da se to najraje zgodi tistim, ki na začtku pravijo kaj vse bodo naredili in kako bodo imeli šolanega psa. Na začetku polni navdušenja in entuziazma, bolj ko je potrebno vadit in vložiti sebe v to, bolj tonejo v pogubo.
Kar nekaj časa traja, da dokončno verjamejo, da jima pač ni uspelo in da bo treba vse skupaj spremenit. Predvsem pa najprej spremenit sebe. To je tisto kar je najtežje in kar jim ponavadi ne gre.
Tisti, ki si pustijo, da se jim pomaga, tisti zvozijo in se poberejo. Drugi pa...gredo drugam iskat srečo pod soncem in ponavadi svoje začetne želje in načrte močno znižajo.
http://picasaweb.google.si/bajka04/MalaSola#
Se pa zgodi tudi to, da te nekdo ali pa skupina preseneti in se ne moreš načuditi, da so lahko tako pridni in delovni kot so. Prav vesela sem za njih in si želim, da ne bi šlo navzdol vse skupaj, ok malo že, samo to samo za to, da bo potem lahko šlo še bolj strmo navzgor.
