sreda, 25. marec 2009

imeti občutek za psa

Če imaš psa, potem je to, da imaš občutek za psa nekaj najosnovnejšega.
Če tega nimaš, ga nimaš. Občutka za psa se ne da naučit. To maš ali pa nimaš. In če tega nimaš potem je bolje, da nimaš psa.
Da se razumemo, čisto jasno mi je, da prvi dan ne veš čisto kaj bi s svojo malo kepico počel, sploh če je to še kakšna majhna pasma, kjer je mladiček skrije v tvojo dlan.
Ampak da pa tako počneš s psom še po parih mesecih pa....je bolje, da psa nimaš.
Ljudje, ki imajo majhne pse, morajo pač vzeti v zakup, da se bodo več kot pol pasjega življenja sklanjali. Če so leseni je bolje, da si ne kupijo majhnega psa, ali pa ga naučijo da recimo dvigne taco in si pes sam odmota povodec. Tako malo je potrebno.
Predvsem pa ne razumem zakaj si kupijo majhne pse, hkrati pa je jasno, da jih je sram imeti takega psa in se z njim niti dobro ne počutijo.
Ker meša se mi, ko vidim človeka kako grdo dela s svojim psom in kako nimata niti najmanjšega kontakta. To da bi imel človek čut za svojega psa, ki bi ga moral najbolj poznati....tega pri teh ne najdeš.

Ja, mali, beli, dolgodlaki, kuštravi kužki so ponavadi všeč ženskam. Vse fino fajn, dokler jih v roke ne dobijo moški, ki ji jih je žena ali punca poslala v pasjo šolo.
Saj ne vem naj bi se smejala, jokala, ali ga skloftala.
Za božjo voljo vendar, a lahko ne delate tako s psi. A ga lahko ne premetavate na vrvici, če se mi le ta zavozlja za tačko. Se lahko sklonite in popravite povodec. A lahko ne dvigujete psa, ki ima špago čez trebuh v zrak in upate, da bo naredil preval nazaj ali naprej in si tako osvobodil povodec izpod trebuha. A ga lahko ne vozite kot kufer na kolesih. A lahko pogledat če ima mogoče polno rit, trebuh in vse štiri tace listja?

Dajte za božjo voljo ne delati z malimi psi kot da so iz pliša.
Če se norčujete iz svojega psa in če se ne morete skloniti k nejmu se zamislite sami nad seboj!
In naj vas bo do konca sram!

Psu je vseeno, ali si bogat ali reven, izobražen ali nepismen, pameten ali neumen. Daj mu svoje srce in dal ti bo svojega. (John Grogan, Marley and Me)