Muc je končno našel svoj mir, saj je bil stalno v pozoru, ko smo imeli delavce. Pač ne mara tujcev in včeraj je še brata za hip imel za tujca.
Poligon dobiva svojo lepšo obliko in komaj čakam, da mi vse narcise in tulipani zacvetijo. Ograjca za pse je, tiste, ki mi bodo zopet krdali rože pa vem, da ne bo ustavilo.
Irisi so prišli ven in prav lepo jih je gledat. Škoda res, ker ne cvetijo stvari naenkrat.
Predvsem sem pa vesela za stvari, ki so mi ostali od lani. Natresk recimo in pa moje umetnija v drevesni luknji. Kot kaže mi bodo res svetele narciske tudi tam. Le nagljčke mislim, da nisem prezimila.
Vikend bo spet minil tako hitro, da sploh ni res. Se pozna priznam, ker mi zjturaj ni treba iz postelje, ampak že jutri peljem Matjaža na Brnik in to bo to za nekaj časa.
Če sami ne bomo pomagali drug drugemu, kdo pa bo? (Barbara Mandrell)
Nisem še našla časa, da spremljam sončni zahod drugje kot iz balkona. Prezgodaj je še. Še malo, pa bo ob taki uri, ko ga bom lahko ujela drugje.
