sploh ni hecno

Tale dež bo naredil še kar nekaj sranja, če ne bo nehal padat. Kar nekaj cest je že uničil, zalil preveč kleti. Ampak, da ne morem okoli Save, ta je pa malo huda!
Že dolgo ni tako prestopila kot je danes in pustolovski duh me je gnal poslikat vse skupaj. No ni mi uspelo, ker je šla Sava tako čez, da nisem mogla mimo.
Tu je drugače tako strmo in globoko do Save, da ju poletni ne spustim v vodo, ker ne vem ali bosta prišle, predvsem Ajša lahko ven. Danes se bo obala definitivno spremenila, saj je sava po tamalem narastla za 3 m, da je tukaj prestopila breg.


najbolj groza pri vsem skupaj mi je, da bo zopet šlo v Savo ogromno svinjarije, ki jo odvržejo ljudje ob bregove. Do tega kupa manjka čisto malo, že 10 cm, pa ga bo odnesla.

tule so še ostale slike.


Moč valov je v njihovi vstrajnosti!(Gila Guri)

Dežek

Saj ni normalno kolk pada že cel dan. Palerine komaj sproti sušim.
Je pa tokrat za spremembo lepo pogledat skozi okno, ker se mi zdi, da je vsakič vse bolj zeleno.
Komaj čakam, da je konec dežja, ker bo vse zbrstelo in začelo vcetet.

No celo moje rožice iz piksne so začele res živet. Pri maku je nekaj pognalo.
Tista roža iz tetrapaka za katero pa ne vem kaj je, pa kar rastejo stvari ven.

Dež je včasih prav dober, ker spere svinjarijo iz tal in spodbudi rastje, da začne delat.

Rasteeee

V mojem vrtu na mizi se dogaja! In to sem opazila čisto po naključju, saj sem se ravno par minut nazaj po telefonu pogovarjala o njem. Vprašala sta me Barbi in Boštjan kako uspeva, pa sem obema, da še nič, ker 21 dni kali.
Pa ne, je že kalček!v piksnah se še nič ne dogaja.Tko zdaj bom pa končala, ker me je med pisanjem začel firbec matrat. Saj še ni niti teden minil od mojega začtka. A ne? Grem pogleda na blog!

Pripis: sem šla gledat, točno en teden je tega, kar sem naredila moj vrt. Ker mi tole ne da miru, sem šla brat navodila na tretrapaku. In piše: Semena vzklijejo v 14 do 21 dni. Jaz imam pa že dva kalčka????


Na še rože me prehitevajo, kot da se že vsakodnevno ne borim s časom.

Uspelo mi je

Jesti do osmih zvečer. Juha iz vrečke je bila na mizi 19.53!
Obljubila sem si, da bom vsak dan toplo jedla prej kot ob osmih zvečer. Ne rata mi ravno vedo, ampak se trudim!
Samo te obljube sami sebi mi ne gredo najbolje. Ker se jaz že trudim, pa mi zaradi drugih ne gre. Recimo, novoletno obljuba meni je bila, da bom šla letos k zobozdravnici. Že februarja sem začela klicati, pa so mi rekli marca. No končno dobim marca vezo, ker sem skoraj tri tedne klicala v prazno in izve........zobozdravnice ni, ker je na porodniški, nihče je ne nadomešča. In kako naj grem letos k zobozdravniku????
In tako je z obljubo, da bom jedla toplo prej kot ob osmih zvečer. Saj nekako si splaniram, da bom kmalu iz šole, pa vedno kaj pride vmes, da ne gre.Pse moram pelajt na sprehod, in zato ko pridem iz službe nimam časa jest.
Če ob tem še kaj drugega naredim kot je recimo krtačenje ali pa fotkanje je časa definitivno skoraj nič, ker je potem še na vrsti šola.Kaj časa za svoji dve pa moram met a ne?Naša rana je že ok. Samo dlako še čakamo, da zraste.
In ko vse to naredim je že šola.Sicer je omejena na eno uro ja, samo še nikoli ni bila samo eno uro.In kako naj potem vsak dan jem do osmih?
Težko, a se trudim!


Prepričanja so temelj in podpora vsem, kar počnete. So ključni element za nadzor vaše usode (Keith D. Horrell)

imeti občutek za psa

Če imaš psa, potem je to, da imaš občutek za psa nekaj najosnovnejšega.
Če tega nimaš, ga nimaš. Občutka za psa se ne da naučit. To maš ali pa nimaš. In če tega nimaš potem je bolje, da nimaš psa.
Da se razumemo, čisto jasno mi je, da prvi dan ne veš čisto kaj bi s svojo malo kepico počel, sploh če je to še kakšna majhna pasma, kjer je mladiček skrije v tvojo dlan.
Ampak da pa tako počneš s psom še po parih mesecih pa....je bolje, da psa nimaš.
Ljudje, ki imajo majhne pse, morajo pač vzeti v zakup, da se bodo več kot pol pasjega življenja sklanjali. Če so leseni je bolje, da si ne kupijo majhnega psa, ali pa ga naučijo da recimo dvigne taco in si pes sam odmota povodec. Tako malo je potrebno.
Predvsem pa ne razumem zakaj si kupijo majhne pse, hkrati pa je jasno, da jih je sram imeti takega psa in se z njim niti dobro ne počutijo.
Ker meša se mi, ko vidim človeka kako grdo dela s svojim psom in kako nimata niti najmanjšega kontakta. To da bi imel človek čut za svojega psa, ki bi ga moral najbolj poznati....tega pri teh ne najdeš.

Ja, mali, beli, dolgodlaki, kuštravi kužki so ponavadi všeč ženskam. Vse fino fajn, dokler jih v roke ne dobijo moški, ki ji jih je žena ali punca poslala v pasjo šolo.
Saj ne vem naj bi se smejala, jokala, ali ga skloftala.
Za božjo voljo vendar, a lahko ne delate tako s psi. A ga lahko ne premetavate na vrvici, če se mi le ta zavozlja za tačko. Se lahko sklonite in popravite povodec. A lahko ne dvigujete psa, ki ima špago čez trebuh v zrak in upate, da bo naredil preval nazaj ali naprej in si tako osvobodil povodec izpod trebuha. A ga lahko ne vozite kot kufer na kolesih. A lahko pogledat če ima mogoče polno rit, trebuh in vse štiri tace listja?

Dajte za božjo voljo ne delati z malimi psi kot da so iz pliša.
Če se norčujete iz svojega psa in če se ne morete skloniti k nejmu se zamislite sami nad seboj!
In naj vas bo do konca sram!

Psu je vseeno, ali si bogat ali reven, izobražen ali nepismen, pameten ali neumen. Daj mu svoje srce in dal ti bo svojega. (John Grogan, Marley and Me)

niti ne vem naslova

Zadnje dni se res počutim tako kot pravi naslov pesmi. Sama sebi malo lažem, ker se moram distancirat od ene stvari, kar pa ni lahko, saj je v igri ena od mojih psic.
Že takoj, ko se je vse skupaj začelo prehitro odvijat sem vedela, da ne bo dobro. In res je tako. Ker je ob vsej tej stvari potrebno še mnogo drugih stvari so se zadeve zakomplicirale.
Saj ni važno, da so se ljudje že trudili, da so že se dogovarjali, da so se načeloma že dogovorili. Važno je, da ni treba preveč narediti in da gre vse skupaj tko da je najlažje. Super res.
In kako naprej? In kako bo potem?
Ja, je en perfect day vsak dan!

Dobr da mam te tri, ki mi res naredijo vsak dan v pravem pomenu perfect. Samo če bi mi še malo več prostora v postelji pustili, bi bil pa že kič.
Ni bil moj izziv, da bi počela nemogoče - ampak, da bi se naučila živeti z možnim (Sue Bender)

Vedno isto

Moramo se zavedati,da nismo edini, ki se lahko znajdemo v slepi ulici. Kakor se papirnati zmaj dvigne proti vetru, nam lahko tudi največje težave dajo novih moči. Že tisoči pred nami so se srečali z enako usodo in jo premagali, zakaj je ne bi mi! (dr. R. Brasch)

Vsako leto se v šoli zgodi to, da kakšen tečajnik zaspi na lovorikah in tega niti ne opazi. Enostavno misli, da bo minilo, ker je pes vse že znal. Mogoče ima samo slabo obdobje, mogoče le .....
Ne priznamo si, da je naš pes postal nevzgojen in da ne uboga več tako, kot je znal. Vsakič je slabše, a mi še kar ne verjamemo.
Upanje je tisto, ki nas drži pokonci, a vseeno ne moremo kar upati in čakati, da bo minilo. Na žalost sta tukaj dva, ki morata biti povezana. Če nista, potem ne delata. Ponavadi je vedno tako, da odpovesta slej kot prej oba. Tako pes, kot vodnik. V tisti želji, ki je že jeza in na koncu skoraj ihta se ne zgodi čisto nič pametnega, ker se mora človek najprej pomiriti sam s seboj. Če sam ne ve kaj bi rad, kako naj šele zmeden pes vse kaj hoče od njega.

Mi je pa zanimivo opazovati, da se to najraje zgodi tistim, ki na začtku pravijo kaj vse bodo naredili in kako bodo imeli šolanega psa. Na začetku polni navdušenja in entuziazma, bolj ko je potrebno vadit in vložiti sebe v to, bolj tonejo v pogubo.
Kar nekaj časa traja, da dokončno verjamejo, da jima pač ni uspelo in da bo treba vse skupaj spremenit. Predvsem pa najprej spremenit sebe. To je tisto kar je najtežje in kar jim ponavadi ne gre.

Tisti, ki si pustijo, da se jim pomaga, tisti zvozijo in se poberejo. Drugi pa...gredo drugam iskat srečo pod soncem in ponavadi svoje začetne želje in načrte močno znižajo.

http://picasaweb.google.si/bajka04/MalaSola#

Se pa zgodi tudi to, da te nekdo ali pa skupina preseneti in se ne moreš načuditi, da so lahko tako pridni in delovni kot so. Prav vesela sem za njih in si želim, da ne bi šlo navzdol vse skupaj, ok malo že, samo to samo za to, da bo potem lahko šlo še bolj strmo navzgor.

Prvič

Pravijo, da je vse enkrat prvič in res je tako. Ta vikend je bil bratec prvič doma. Doma? To ni sedaj več njegov dom, ker živi v Bruslju. Torej je bil ta vikend prvič na obisku.

Bajki se je skoraj zmešalo, ko ga je zagledala in sploh ni nehala piskat ter se vrtet okoli njega.
Danes, ko sta videle da spet pakira sta bile umirjenje in ko sem se sama pripeljala nazaj doma, sta pogledale če je tudi on in sta šle vsaka v svoj konec.
Tudi psici sta se kot kaže navadile da pač odhaja in da pride, ko pride.

Tako bo to sedaj pri nas.

Vsako sekundo se za nas začne novo življenje. Z veseljem mu stopimo naproti. Vztrajati moramo, pa če nam je prav ali ne, in bolje bomo hodili, če bomo imeli pogled uprt naprej in se ne bomo ves čas ozirali nazaj (Jerome k. Jerome)


Nikomu v tej situaciji ni lahko, konec koncev je življenje skupek navad in običajev. Priznam, da sem mislila, da bo težje. Ampak bojimo se itak samo tistega česar ne poznamo.

5 let

Danes je moja lubica stara 5 let, ne morem verjeti kako je šlo hitro mimo. No razen tega, da je zrasla, se ji itak nikjer ne pozna, da je stara 5 let. Če bi bilo po njeno bi bilo v naročju itak najbolj fino.Muc je končno našel svoj mir, saj je bil stalno v pozoru, ko smo imeli delavce. Pač ne mara tujcev in včeraj je še brata za hip imel za tujca.
Poligon dobiva svojo lepšo obliko in komaj čakam, da mi vse narcise in tulipani zacvetijo. Ograjca za pse je, tiste, ki mi bodo zopet krdali rože pa vem, da ne bo ustavilo. Irisi so prišli ven in prav lepo jih je gledat. Škoda res, ker ne cvetijo stvari naenkrat.Predvsem sem pa vesela za stvari, ki so mi ostali od lani. Natresk recimo in pa moje umetnija v drevesni luknji. Kot kaže mi bodo res svetele narciske tudi tam. Le nagljčke mislim, da nisem prezimila.
Vikend bo spet minil tako hitro, da sploh ni res. Se pozna priznam, ker mi zjturaj ni treba iz postelje, ampak že jutri peljem Matjaža na Brnik in to bo to za nekaj časa.

Če sami ne bomo pomagali drug drugemu, kdo pa bo? (Barbara Mandrell)

Nisem še našla časa, da spremljam sončni zahod drugje kot iz balkona. Prezgodaj je še. Še malo, pa bo ob taki uri, ko ga bom lahko ujela drugje.

Prvi pomladni dan

No če tako rečejo, je danes prvi pomladni dan. Zjutraj me je zeblo kot mačka. Sredi dopoldneva je bila na Viču in za Bežigradom snežna ploha. Pri nas je sijalo sonce, veter pa je pihal svoj mrzel zrak. Sunki so bili kar močni, saj ga je bilo slišat in čutit.
Pomlad je vedno povezana z nečem novim, z začetkom.
Danes je Matjaž prvič prišel na obisk. Izkoristil je nedirekten let za vikend doma. Psicama se je skoraj zmešalo, ko sta ga videli. Bajka kar ni nehala cvilit in se zvijat. Ajša je bolj kot ne mu pokazala na začetku, da je užaljena. Prišla se je pobožat, vzelo žogico in šla stran. No saj ni dolgo zdržala - hrana jo hitro prepriča.

Včeraj sem se končno dobila z Barbi za moj rojstni dan. Prej nikakor ni šlo, kot da dnevi ne samo minevajo, ampak bežijo pred mano.
Njeno darilo je bilo pika na i, moji letošnji pomladi.
Naredite kaj zgolj zaradi veselja. Užitek je eden od poglavitnih hranil v življenju. (C. Rickardson)

Letošnje leto gojim rože v lončkih. V pisarni mi tulipani in narcise uspevajo. Sedaj sem šla korak naprej. Že prejšnji teden sem videla v trgovni rožice v tetrapaku in ni mi dalo miru, da ne bo probala.
Včerajšnje darilo je bila samo nadgradnja moje gredice na mizi. Imela bom mak, pa marjetice, sončnice in vijolice. Imela bom divje jagode in še nekaj kar ne vem kaj je.
Vrtiček bo rastel na mizi. Kako bo rastel, bom pa seveda povedala.

Moj dan

Ura mi prvič zvoni 5.50če me Ajša že prej ne zbudi, kar je zadnje dni ob 5.03 - točnost je njena vrlnia. Vstanem, grem do kopalnice, splaknem posodi za pasjo hrano in vse tri gremo dol. Psici gresta lulat, jaz v klet po hrano. Če pride muc gremo jest gor, če ga ni, jemo dol.
Potem grem nazaj spat, in ura mi naslednjič zvoni 6.35. Seveda so dragocene minute spanca, zato jo prestavim še za 9 minut.
Vstanem, grem v kopalnico. Pridem nazaj se oblečem, pogrnem posteljo, zamenjam obe vodi, vzamem stvari in gremo dol. Psici vržem v avto in ju odpeljem lulat. Imata hitro lulanje in kakanje, največ 5 minut, več časa ni. Odložim ju doma in grem v službo.
15.15 - 15.20 pridem domov, se preoblečem in grem s tamalima na sprehod. Če se ne češemo in samo naredimo ta mal sprehod, sem 16.10 - 16.15 doma. Če se počešemo, je ura takoj 16.30.
Pogledam kaj se dogaja doma, če mi uspe hitro vržem nekaj v usta - seveda imam najraje, ko mi starša pojesta solato, za katero upam, da jo imam očiščeno.
Najkasneje 16.40 nasujem hrano v pasje posode in pripravim, da mi nafutrajo psici. Potem grem na poligon. Okoli 18.30 pridem domov, avto samo obrnem odprem kufer in grem po psici. Sledi krajši sprehod in nazaj domov.
Gledam kje bi se dalo kaj pojest na hitro, seveda se mi kuhat ne da. Ura je že tam blizu osme.

Tko je to sedaj od kar brata ni.
In ljudje me vprašajo zakaj ne gremo na kavo. Zato, ker nimam časa!


Prijaznost je pomembnejša od modrosti, in to je spoznanje za začetek modrosti (Theodore Isaac Rubin)

Pa še nečakinja

Če mamo nečaka, moramo imeti tudi nečakinjo. Črnuhinjo Ijo.

Naj že mine!

Že od včeraj zvečer me boli glava. Ketonal je moj najboljši prijatelj, pa še ta me nekako izdaja.

Končno se je ulilo, upam, da me bo sedaj konec mojega glavobola.

Mladiček je Indy

Če bomo razmišljali o porazu, ga bomo tudi dobili. Če smo neodločni, se nam ne bo zgodilo nič. Izbrati moramo nekaj veličastnega in to narediti. (Maharishi Mahesh Jogi)

3....4...zdaj

Pa je mimo, skoraj, še to urco, pa bo res.

Kakor koli se je čisto prijetno istekel. Veliko čokolad, rožica za mamo in lepe želje. Najbolj so bi bile všeč pasje.
Najedlja sem se šele zvečer, ker prej ni šlo. Tale čas je tko hiter, da ga moram nekako ulovit.

Danes sem nehote imela lepo darilo. Za nadomesti avto sem imela kanguja - sploh ne morem verjet, da je tako všečen. No...megana ne dam! Sedaj sva pa res že skoraj prijatelja. Še mal, pa bova mela jurja skup.

Ne hodi po uhojeni poti. Raje pojdi tam, ker ni poti in pusti sled. (neznan avtor)

Spet je

šola vsak dan. Še malo, da se ura spremeni, potem bo luštno, ker ne bo toliko mrzlo in ne bo takoj noč.
Časovno sem natrpana v minuto, ker eko tukaj se pa pozna, da ni Matjaža, saj mi je on porihtal pse in jih odpeljal ven. Ampak se zaenrkat vse odvija tako kot se mora. Fotr mi jih nafutra, po šoli pa letim po njiju in gremo ven. Danes je Ajša povedala svoje vsakemu od mladičkov, da naj ji dajo mir.
Malo je pa le začela pazit nase. Je končno prišla v leta, ko ji ni več do tega, da vsak po njej skače in da jo grizlja.
Malo mi je žal mladičkov, ker so se prestrašili. Bomo z Bajko povedali, da so veliki psi ok.

sončni zahod

Pri uspeli tulipan v lončku ;-)

Dost mam praha

Tokrat ne tistega, ki se nabere, ko nekaj časa ne pospravljaš.
Dost mam praha, ki nastane ob prenovi bajte, praha od tervola, praha od ne vem česa, praha v glavnem.
Pomila sem vsa okna, presesala celo bajto, pomila vse kar se je pomiti dalo. Pa vseeno je še vedno ta hudičev prah povsod.
Ok, na poligonu ga ni, to je edina dobra stvar.