Novoletna

Tukaj je, čisto zares. Zadnji dan v letu. Kar smo naredili smo naredili, kar nam ni uspelo bomo pa drug let.
Slabe stvari moramo pozabit in živeti dalje. Naj nam bodo sicer v poduk in spomin kaj oz. česar ne želimo in naj nam bo vodilo za naprej. Dobre stvari pa....naj trajajo še naprej, naj postanejo še boljše. Ker dobro je lahko še boljše, samo slabo naj ne bo še slabše. Naučimo se potegnit nek nauk iz vsake stvari, ki jo doživimo. Vem, da je iz dobre pozabimo, ampak tudi za to dobro smo delali.
Pazimo kaj izgovorimo komu, ker besede so tiste, ki ranijo, ki začnejo delat razhod med dvema. Pazimo, da ne prizadanemo s svojo besedo tistega, ki ga nočemo in ne želimo.

Pazimo nase in na svoje zdravje. Ne dalajmo iz sebe robotov, ki delajo in delajo, pozabijo pa na vzdrževanje.
To je moja novoletna obljuba, da bom delala na tem, da ne bom vsakič ko sem par dni frej zaradi praznikov zbolela. Kaj imam od tega če bom danes spet v postelji, ker drugega ne morem? Ok naspala se bom, to ni več tisti odgovor, ko iščem nekaj dobrega v tem. Zadnje čase se sprašujem če niso to tisti znaki, ki mi jih daje telo, da ima dovolj, da ne more več. Pa naj si mislijo, da je to igrano ali ne, pa naj si mislijo, da simuliram ali pa ne....čisto nič ne spremeni tega, da mi telo čedalje bolj pogosto govori, da ima dovolj.

Vsem želim, da jim telo neha govorit, da naj mislimo tudi nanj. Želim si, da bi imeli vsak dan pol ure čisto zase. Da se nam ne bi vsaj en dan v tednu nikamor mudilo in ne bi bilo časovno omejeni.
Želim si, da bi pazili en na drugega in da nam ne bi bilo vseeno.

Ne vem zakaj, ampak že par dni se mi mota v glavi, da si želim še najmanj eno lepo leto z mojo Ajšiko.

Zima je!

Ko se maček zavleče pod radiator takrat je res mraz.
Samo še sneg nam manjka in bo prava zima.

Novoletna obljuba

Letos nisem pisala pisma Božičku, tut dedku Mrazu ga ne bom. Ker...moje želje so čisto skormne.

Moram pa narediti eno novoletno obljubo. Drugo leto bom vlagala v svoje zdravje. Čisto prevečkrat sem malo prehlajena, čisto prevečkrat me boli grlo, čisto prevečkrat....

Pa ne zato, ker sem spet skoraj brez glasu, ampak ker je čas, da začnem delat na sebi zase. Zato bom drugo leto počela to. Skrbela za fizično zdravje.


Upam, da ni to le klic utapljajočega človeka, ki ga spet boli grlo in je začel basirat. Naj se vsaj malo te obljube tut zgodi.

Veter

Zadnje dni piha veter in to un ta mrzu, pravijo da severnik. Ena zelo dobra stvar je...po treh tednih ni več blata, lahko hodiš in nisi čisto nič umazan.
Ima pa tudi eno slabo lastnost. Če si predolgo na vetru se prehladiš.
In točno to se mi je zgodilo.
Jebat ga, kot kaže je treba. Ampak se ne dam, jutri grem v službo.

Eni so mimo

Govorim o praznikih seveda. Danes je bil že čisto normalen dan. Pihal je un ta mrzu veter in cel dan sem bila spet na poligonu. Saj se nič ne pritožujem, prav luštno mi je tam gor.
Novi psi, novi ljudje, stari problemi z novimi psi. Tukaj ni nikoli dolgčas, čeprav se vse ponavlja.
Slike
Obljubila sem si, da bom čez praznike nekaj naredila, no če je pospravljanje začetek tega, potem sem na dobri poti.
Danes me že cel dan bega to, da jutri ne grem v službo. Biti tri dni doma je čisto preveč. Prve dva dni se naspiš potem je pa že dovolj in dobro, da sem imela danes šolo, ker sem imela dopoldne že res vsega dovolj. Kako človek ne zna več nič delat. kako ne zna biti več pod stresom.
Če skoz neki ne skačeš in nisi časovno omejen imaš občutek, da je nekaj narobe. Nič ni, vse je točno tako kot mora biti, le mudi se mi ne. Kako grozen občutek je to.

Praznični čas

Hmm letos sploh ni toliko lučk po ulicu. Prav nenavadno vse skupaj, kje je pa praznični duh. Kot kaže ga je megla odnesla.
No kakor koli že, sem se daens naspala, pa četrt sobe sem že pospravila. Definitivno podatek, ki je pomemben. Nazadnje sem rabial 2 dni dopusta, da sem jo pospravila. Mogoče mi tokrat rata čez vse te praznike.

Neki moram pa povedat, mi ne da miru zadnje dni. Sedaj je čas, ko se izgubi ogromno kužkov, ki se bojijo pokov. Pa tudi če se jih ne bojijo se lahko zgodi, da se prestrašijo in zbezljajo. Sploh ne imetje spuščene pse na neznamen terenu.
Nedojemljivo mi je brati oglas za izgubljenega psa, ki se boji pokov in so ga privezali pred strcuno zvečer, ko se največ poka. Pa kje za vraga imajo ljudje pamet?
Dajte pazit na svoje pse v tem času, ker nam gre pokanje močno na jetra, kako gre šele njim ki ga slišijo veliko bolje kot mi. Tudi sprehodi v času največjea pokanja niso ravno potrebni, ker ne bo imel pes čisto nič od njih. Predvsem jih pa nikjer ne privezujte če vas ni zraven!

Božični večer

Leto je spet naokol in spet je tu. Lepo praznujte, men je ta dan še vedno mim.
Saj mi kdaj spet bo všeč in bom vsa vesela, da lahko praznujemo nov začetek. Ta začetek me bega. Skoz nekaj začenjamo in začenjamo. Koliko od tega končamo me zanima. So stvari, ki jih ne moreš končati v enem letu. Novi začetki...ja pa jade kako če še končati nimam čas.

No kakor koli že, če drugega ne bomo letos 4 dni lahko spali.

Pa vesel Božič!

Ara

je položena. Sedaj pa čakam.

Cenkanje

Kupujem avto. K temu vedno spada cenkanje in danes sem cenkala.

Osnovno pravilo gemblanja je......nehaj dokler zmaguješ. Jurja + gume+ zaščita vseh pragov....počasi se neha, zato sem nehala gemblat.

Jutri grem samo še podpisat in zaarat.

Sreča je na strani poštenih.

Sonce je bilo končno

Ko se po ne vem koliko dneh dežja in megle prebudiš v sončno jutro, najprej sploh ne verjameš da je to res. Čistopravo sonce je sijalo!
Nedeljska kava je seveda bila, potem pa sprehod po sončku.
Ko tako dolgo ni sonca se človek ne zna več obleči. Ali pa smo pozabili, da je sonce pač močno in je bilo v flisu ter brezrokavniku toplo.
Po uri in pol raziskovanja kaj je pustila prestopla Sava je vseeno postalo hladno.
Psici sta po dolgem času spet uživale in nismo se utapljale v blatu.
Bajka je spet po nesreči padla v vodoAjšika je pa raje uživala v sončkuCelo konja smo srečali in smo čisto lepo odreagirali. Kot kaže je res to, da od kar se jih jaz ne bojim več se tudi  psice čisto drugače obnašata do njih.Narava se je spet pokazala kako je lepa. Saj je lepa skoz, samo ko je sonček je pa najlepša!

tole je pa taman

Bicepsi, romantika, stvar v hlačah.... da ni bil isti. Ma ne tolk je takih kot kaže.

Danes sem bila na kavi s svojim prijateljem in spet je debata nanesla na to zakaj sem samska. Zato, ker se mi ne da zezat z " bebčki", ker se mi ne da reševat več ljudi, ker se mi ne da ukvarjat z finančnimi problemi drugih,...ma ne saj ni tako, da so sami taki samski, ampak velika večina jih pa je. Večina ostalih je pa takih iz une pesmice.
Tako da je bolje biti samski.

Partnerstvo pa je to prijateljstvo ali pa ljubljena oseba mora biti nekaj več, mora biti to da te dviguje, da te dopolnjuje, da čutiš da sta,.....

Mogoče moram pa Božičku pisat, pa bo kaj.

Ljubezen živi v tem trenutku;
ni niti izgubljena v preteklosti niti ne hrepeni po prihodnosti. Ljubezen je ZDAJ! (Leo Buscaglia)

Dejmo met psa

A ni luštno imeti psa. Je priznam, je. Samo imeti psa pomeni odreči se določenemu konfortu in predvsem brezobveznosti. Imeti psa že n-tič povdarjam sploh ni luštno, če ne presežes meje svojega egoizma in egocentričnosti. Ker sedaj pač se moraš prilagodit. Kuža lula, kuža kaka in to počne notri, če ga ne pelješ ven. Kuža rabi zaposlitev in če mu je ne nudiš, potem si jo najde sam in dela škodo.
Kužka je treba vzgajat, ker če ga ne, potem je nevzgojen. Če je kuža nevzgojen so težave in z njim ne moreš nikomar it. Kuža....moraš si ga res želet in predvsem moraš spremenit svoj ritem življenja vsaj na začetku, ker drugače je bolje da ga nimaš.
Zakaj pišem vse to. Od nekdaj že preziram ljudi, ki jemljejo živali kot jaaa mejmo ga ker je fino. Ker si ga popolnoma neodgovorno omislijo, ker je pač to modni hit.
Spet se je izkazalo, da vse zgoraj napisano prokleto drži.
Pa grem na začetek zgodbe. Sredi septembra se je v enem zavetišču pojavil luštkan kuža star tri mesece. Ker je bil čokoladne barve, je padel v uč neki znani osebi. No v nadaljevanju zgodbe je bil razlog posvojitve ta, da imajo kužka tudi bližnji sorodniki in dajmo ga imet še mi. Najbolj neumen razlog, ko se odločimo za psa. Ker ga imajo tisti, ga bomo imeli tudi mi - ta razlog nikoli ne vzdrži in žival vedno nastrada!
No in kuža je bil oh in sploh luštkan in srčkan in pameten in ....tak kot vsak mladiček prvi dan.
In ker je oseba, ki se je tega kužka usmilila slavna, se je pojavila tudi v medijih.
No še en razlog zaradi katerega se ne posvaja psa: usmilili ste se ga, da ne bo revček v zavetišču
No pa še eno dejstvo: zavetiščni pes ti niti pod razno ni hvaležen za to, ker ste ga rešili. Ima čisto tako zobke, krempljčke, kaka in lula kot vsi ostali psi. Torej to, ni razlog za omisliti si psa.
Nesrečni kuža je postal medijso atraktiven zaradi svoje lastnice kar si lahko ogledate na linku začne se okoli 11-te minute. Komentirala ne bom ne njenih besed ne njune nenavezave, ki se je videla,...saj ni važno. No važne so besede, da brez njega si ne predstavlja več življenja.
No ...toliko o tem kako je vse minljivo tudi ljubezen do živali in oh in ah..
Pojavil se je oglas, za lepi oh in ah kuža se ne oddaja, ampak prodaja za sicer simbolično ceno, ampak se.
No kot kaže je bilo tako hudo, da se psa ni dalo prodati niti oddati - verjetno se je tako mudilo, da je nesrečni kuža po treh mesecih pristal tam kjer je svojo kariero začel. Nazaj v zavetišču.
No toliko o tem, da ne moreš verjet, da lahko postaneš v parih mesecih tolk navezan na kužka.


Ljudje, predno si omislite psa, dajte iskreno premislit ali si ga želite zato ker ga imajo drugi ali ker ga bi imeli vi.
Ko ugotovite, da bi ga res radi imeli, se vprašajte ali ste se pripravljeno odreči karkšni stvari, ki vam ogromno pomeni.
Ko si na to odgovrite pozitivno, se vprašajte, ali ste so to pripravljeni odrekat celo pasje življenje, ki traja več kot 10 let.
Ko si na to pozitivno odgovorite, se vprašajte, ali ste pripravljeni sebe dati v ozadje in je prvi pri izkoristku vašega prostega časa pes in ne vaše želje in trenutne potrebe.
Ko si odgovorite na to vprašanje, se vprašajte ali boste hodili 3x na dan na sprehod z njim od tega enkrat na res dolgega in ob tem psa zaposlili.
Ko na to odgovorite, se vprašajte če boste to počeli tudi takrat, ko bo tri tedne skupi scal in bosta oba prišla domov umazana kot "prašiča" in boste porabili še eno uro, da zrihtate najprej psa potem pa še sebe.
Ko si odgovorite na to pozitivno, se vprašite na katero stran se boste obrnili ko pes ne bo všeč vašemu idealnemu partnerju?
Ko boste odgovorili na to vprašanje se vprašajte a si res želite psa!

Tisti, ki se je obotavljal pri kakšnem vprašanju ali pa je nanj odgovoril prej kot v eni minuti naj ne ima psa!

Spomini

Umru je en velik igralec g. Šugman in ob njem so se mi odprli spomini na otroštno, na njegovga Fraklja in kako je šel pomolst kravo v Ne joči, Peter.
Kako smo včasih živeli dručače kot sedaj, kako smo imeli čas še za kaj drugega kot samo za nenehno bezlanje sem in tja.
Zvečer sem po naključju gledala dokumentarc na tv-ju. Res zanimiv dokumentarc!
Tudi tu je vseskozi povdarjeno kako se je vse skupaj spremenilo, kako smo včasih imeli mnogo več od življenja kot sedaj.
Ma ni vrag, da se bomo enkrat umirli.

Inventura

Ma ne da se mi je narediti, ker kar je je. Ok kar se tiče društva sem odnesla vse k računovodkinji, ker tukaj moram imeti vse čisto.

Pa vseeno me čas ki je trenutno prisili v to, da pomislim kaj vse je to leto bilo. Veliko stvari se je zgodilo, veliko stvari spremenilo. Predvsem pa se je naredil velik premik v meni.
Nehala sem v ospredje dajati druge, ampak sebe. Zaradi tega me je letos zapustilo nekaj ljudi, sedaj vem zakaj, ker niso dobili tisto za kar so me imeli. Za izžemat in me imeti vedno na razpolago. Ne ne nič več.
Če ne bom sama pazila nase ne bo nihče drug. In ja priznam, da mi je po eni strani hudo, ker ne vem kaj se z nekom dogaja, po drugi strani sem pa toliko psihično manj utrujena zaradi tega.
Kakor koli si govoriš, da ti negativa drugih ne bo prišla do živega, se ti zgodi točno to, če je tega preveč.

Življenje je lepo, saj ga delaš sam. Ni mi treba res ne, ker življenje je sedaj res lepo čeprav že cel teden pada dež. Doker iščeš nekaj velikega ne boš sreče, ko najdeš srečo v majhnem si iskreno srečen.

Politika

Spomnim se prvega predavanja, ki sem ga imela na FDV in predmeta, katerega nosilec je bil zdajšnji šolski minister dr. Lukšič.
In njegov stavek prav na začetku je bil: politika je kurba.


Res je! Zaradi politike se sedaj jebemo s temi 240€, ki nam jih hočejo vzet. Politika misli zamenjat vodstvo, katerim bo potrebno izplačati odpravnine, ki bodo bistveno višje kot pa naša božičnina.
In ker je politika kurba, bodo raje jebal nas, ki delamo in nagradili tiste, ki so vse zajebal, da sedaj lahko jebejo za teh 240€

Pa naj še kdo reče, da ni politika kurba. Kakor koli se obrneš, vedno dobi dnar tisti, ki nategne folk.


Najboljša vlada je taka, ki se čim manj kaže, se jo najmanj čuti in se jo najmanj drago plačuje
(Alfred de Vigny)

Zgubu sem se

Današnja nedelja se je začela lepo z dolgim spancem. Že dolgo nisem spala do enajstih in odločila sem se, da mi pač ni treba danes res nič naredit, tisto kar pa bom se mi pa ne mudi.
Lahko si pa po dolgem času privoščim kosilo za katerega je potrebno malo več pacanja. Sestavine seveda niso doma, zato sem šla na izi v Špar. No ta na izi se je kar hitro končalo, ko sem videla da je mal pred 12-to obupna gužva. Ampak vseeno je bil začetek ok, ker sem dobila parking skoraj pri liftu. Mislim, da bi si premislila če bi morala parkirat kje drugje, ok ena vrsta naprej še, kaj več pa ...ne ni šans.
V sami strcuni ni bilo videti gužve. Nekaj sem se v teh letih naučila, če vidiš vrsto na blagajnah, potem je povsod. Končno dobim voziček in grem v "boj" za svoje kosilo. Že takoj na začetku so me dokončno zbudili nevzgojeni mulci. Noreča bratec in sestrica ob histerični mami...kaj je lepšega za začetek. Obema je dala neke okraske, ki so bili idealni za sablanje, kar sta tudi počela. Seveda mama tega ni videla takoj, dokler se mulc ni začel dret ker je dobil udarec v glavo. Ustavim se in počakam, da bi mama umaknila svojega histeričnega otroka, pa jima je samo nekaj zagrozila in se zakopala v iskanje daril naprej. Grem vseeno mimo, pazim da otroka ravno ne sunem v glavo z vozičkom, ko začne tolčt po mojem vozičku. Mama seveda na trzne, ko je pa mulc prišel do mene in počil mene, je bilo pa poreveč. Prijela sem ga za ušes in ga odpeljala bolj kot ne po zraku tisti meter do mame. Prav nič prijazno je nisem vprašala: A je tole vaše? Mulc se je seveda da dru kot da bi ga stresel iz gat. Ženska vsa paf odpre usta, jaz pa še hitreje ji bolj kot ne butnem otroka k njej in ji siknem da naj bo samo tiho in poskrbi za svojga smrkuca. Kaj je bilo potem me niti ne briga, ker sem šla po svoje kosilo. Vmes sem se spomnila kaj vse sem pozabila čez teden nakupit in sem počasi metala v voziček, ko zaslišim obvestilo...5 letna Nika čaka starše pri glavni blagajani.
Ok ne razumem staršev zakaj si svojih mulcev ne vzgojijo do te mere, da se jim pamž ne zgubi v strcuni. Saj res da so ponavadi tudi sami popolnoma zmedeni celo življenje in ga preživijo v nekem vzporednem svetu. Pa vseeno obvestilo o punčki se ponovi...Kaj so tolk blesavi, da ne opazijo, da nimajo otroka pri sebi?
No če se spomnim na tisto mamo verjamem, da ji je čisto vseeno, ker je bilo važno, da nakupi tista kičasta darila, ki so se ji zdela ljubka.
Nakupim vse in se postavim v vrsto.
Glej ga zlomka spet obvestilo...6 letni Gašper čaka mami pri glavni blagajni...V bistvu imajo starši prav srečo, da so vsaj otroci pametni in se znajdejo ter poiščejo pomoč. No po moje bi taki starši potrebovali tudi resen pogovor pri psihiatru in sociologu, ker definitivno so zelo omejeni in vase zagledani, da zgubijo froca.
Glej ga zlomka koga vidim, da hitri z vidno zmešanimi gibi proti glavni blagajni...mamica, kateri sem otorka kakšnih 20 minut prej pripeljala do nje.
O kakšno veselje ko sta se objela...no predvsem sem gledala reakcijo otroka, ki to veselje niti ni pokazal, kakšno hudo žalost ker je bil zgubljen pa tut ne.

Otroci morajo požreti vse fustracije svojih staršev. Starši se ne zavedajo da le te prenašajo na njih in se raje skrivajo za vsemi vrstami izgovorov in vsi drugi so jih krivi.

Upam, da če bom imela otroke bom pri njih vsaj malo taka kot do svojih psov, ki so lepo vzgojeni in upam si trditi, da se mi ne bi zgubili.


Neumen je človek, ki ne zna napraviti izvirne napake, temveč ponavlja tuje (Stanislav Šimlc)

Zakaj

Velikokrat v življenju se srečamo z vprašanjem zakaj. Včeraj sem zvedela, da ima sodelovec en velik zakaj. In vsi se sprašujemo zakaj se je moralo to zgoditi 2 meseca pred penzijo.
Dejstvo je da danes si, jutri te lahko več ni. Tako kot vprašanje, zakaj je včeraj vlak treščil v avto. Zakaj nista pogledala levo in desno, zakaj predvsem levo ne, ker res vidiš ali prihaja vlak.
Zakaj nista šla minuto prej na kavo. Zakaj sta bila ravno večraj povabljena na kavo.
Odgovorov na take zakaj-e ponavadi ne dobiš v taki obliki kot bi si jih želel. Verjamem da bi rad sodelovec slišal zato ker.... verjamem da se ta, ki je povabila te dva včeraj na kavo sprašuje zakaj.
Direktnih zato-jev ni. Če si odprt in če spremljaš zadeve okoli sebe slej kot prej dobiš ta zato.
Samo ko dobiš zato imaš nov problem. Zakaj jaz?
In tako se vrtimo v začaranem krogu iz katerega ne znamo in preidemo v samo spraševanje in dvome, strahove, neizpolnjene želje, razočaranja.....
Priznam v teh dveh primerih ne vem kaj bi lahko človek pametnega potegnil ven. No razen tega da uživaj življenje.
Po drugi strani pa si ne predstavljam, da bi dobili odgovor: vlak te je povozil zato, ker si tolikokrat v življenju izkoristil bonus sreče, ker se ne pripenjaš, ker ......
In da bi podoben odgovor le na njegovo temo dobil sodelovec.
To bi bilo potem še huje. Vse te stvari, ki bi jih dobili v zato so stvari, ki jih lahko mirno odpravimo. So stvari in dejanja ki se jih zavedamo, pa jih vseeno počnemo.
Ne ne, to bi bilo veliko huje kot to, da ne dobimo direktnih zato-jev.

Vsakič v šoli dajem ljudem zato-je, dajem jih v naprej, opozarjam jih na stvari, ki se jim bodo zgodile. Od njih samih je odvisno ali jih bodo upoštevali ali ne. Samo najhuje od vsega je, da tiste ki najbolj opozarjaš in jim daješ te zato-je nikakor ne zadovoljijo ti zato-ji potem, ko pride vprašanje zakaj.
Tako težko je realno pogledati vase in reči ja, res je, vem, bil sem opozorjen/a pa nisem reagiral/a, ...res je točno tako se je zgodilo.


Živjali so tako prijetni prijatelji - ne sprašujejo in ne grajajo (George Eliot)

Sprašujem se zakaj....zakaj opozarjamo in govorimo, če še vedno potem tega ne upoštevajo.
Moj zato je.....zato, ker nekateri pa upoštevajo in zaradi teh je vse skupaj vredno.

Televizija

Priznam nisem gledala po TV-ju, sem izkristila sodobne tehnologije.

Vsak, ki hoče kaj vedeti o živalih si mora pogledat tole

Če bi ljudje samo procent tega upoštevali bi bilo lažje vse.

Cela kolekcija

Sam še dež je, pa skoz neko sranje z vremenom. Klinc ne bom več šolala pse, ampak bom zimo preživela z dopolnilno dejavnostjo.
Zimske bombažne majčke
poletne majčkePolo kolekcija za zimo in poletjez vezenim logotomFlisi in seveda rutke za pse
Dovolj imam poligona in pokradenih rož, dovolj krta, ki misli da je to le njegovo.Samo teh dveh še nimam dost.
Če ljubezen hoče svojo pot, bo tudi šla: vsi zapori, straže, verige in ovire na tem svetu je ne morejo ustaviti. (Leo Buscagalia)

Res je, krt ljubi moj poligon, ker ga nič ne ustavi.

I support Oprah

Vir:


"Jezna sem nase! Sram me je, da po vseh teh letih, izkušnjah in znanju še vedno govorim o svoji teži. Še vedno je ne obvladam in vedno znova se vprašam, kako sem si dovolila, da sem spet takšna," je zapisala Oprah Winfrey v enem od svojih člankov.


Verjamem ji, da je jezna nase, in verjamem ji, da si misli ma naj gre vse nekam.

Sama se letos ukvarjam s tem vprašanjem ker sem dobila kar nekaj zaloge, ki se kljub recesiji kar nalaga in nalaga. Ok krivit cigarete se ne da več, koleno tudi ne več, no kmalu bo obratno, da bom spet imela kakšen problem s koleni če se ne bo ustavilo.
Vem spet ne jem tako kot bi bilo potrebno. Eko ura je 21.20 in predno sem začela pisati blog sem šele imela danes čas pošteno jesti. Seveda je bilo tega občutno preveč in itak da čisto neprimerna hrana tako za jest, kot za uro ob kateri jem. In tako je iz dneva v dan. Pa že mislim saj mi bo ratalo, pa mi ne, ker nimam časa.
Telo pa pobira davek tega in ja, nekaj bo treba naredit.

Če drugega ne podpreti Oprah.

Ma da zgleda

Res je, lahko me obtožite bahaštva ali pa narcisoidnosti.
Ampak je pač eno dejstvo, da vse kar imam sem naredila sama in mi pri tem ni nihče pomagal.
Zato sem čisto upravičeno ponosna na to in se lahko tudi takole preseravam kot trenutno se.

Mal nimam inspiracije

Ne vem je temu krivo to, da že dolgo ni bilo sonca ali pa mesec, ki je. Sonce načeloma niti ni tisti, ki mi pomeni inspiracijo za delo, prej za užitek, mesec pa....ja res je malo sem spet skurjena konec koncev leto je bilo naporno.
Danes sem še z zadnjo skupino zaključila, nekako mi ta skupina ni uspela. Vedno pride kakšna skupino, ki ne zaživi kot skupina in nič ne moreš pri tem.
Po drugi strani pa je bila letos ena zelo močna skupina, ki je zdržala vse vspone in padce, vse kar se je dogajalo v njej. Znala je stopit skupaj in znala je ostati skupina. Še ena takšna nastaja in lepo je to opazovati.
Vsako leto je tako, da je ena skupina grdi raček. Zakaj? Ne vem. Do vseh se enako obnašam, vsem enako dam. Pač pride tako. Ni mi sicer to všeč, je pa res da se iz takih skupin bolj zbližaš s posameznikom. In to je tudi lepo.

Mi je pa res hudo za dvema bučmana in njenima lastnicama. Tako lepo smo se ujele in lepo je vedeti da sta se tudi one.

Nekateri ljudje se ti res vsedejo v srce. Dve sta vse mi za vedno.

Miklavž

Preživeli smo prvi naval prazničnega vzdušja. Miklavžova darilca smo potalali. Letos mi je miklavžovanje dobro sovpadlo z koncem šole zato sem kar združila oboje.
Majčke, pa diplomce, sladkarije in kostke v vrečko in jeeee kako lepo je.

Jutri imam še eno skupino in me firbec matra če bo dvema nekaj všeč, dobita spešl darilce.

Aja pa nov brezrokavnik imam, je lep ima logo na hrbtu in se že od daleč vidi da sem dog staff.

Prednosti in slabost

Prednost, da imaš službo v BTC-ju je ta, da greš lahko že takoj ob 9 v trgovino.

Kolk je fino imeti vse nakupljeno, vsa darila tako za domače, prijatelje in tečajnike. Pa ne samo darila tudi ostale stvari.
Pa nobene gužve ni bilo....no se je začela, ko sem odhajala.

Prednosti vedno prevladujejo nad slabostmi zato delam tu kjer delam.

Začelo se je

Gužva v strcunah, brezglavo iskanje nečesa kar ti pač v tistem momentu pade v oči.
Zakaj trgovci ne naredijo koridorja za nas, ki gremo samo po malico in tisto kar rabimo za kosilo? Po trgovniah se je skoraj da nemogoče premikat, se so nabili sladkarije in igrače in vse mogoče bedarije na vsak prazen mest. Že tako se starci ne zanjo premikat z vozički, sedaj je še huje.

Obljubim, ne bom cel december jamrala!

Veseli december

Joj kako sem vesela. Spet je tu december, spet bom na radiju poslušala iste pesmi, kakšno veselje me obdaja.
Spet bodo gužve v trgovini, spet se bodo vsi drenali okoli igrač, pa čokolad, pa kar vsega.
Spet bo nemogoče se premikat po BTC-ju, ker so vsi veseli. Smešno, da to veselje kažejo tako, da zapravljajo svoj denar.

Res sem vesela, da je spet december.

Bodi bolj prijazen kot si običajno, vsaka oseba, katero srečaš bojuje svojo bitko.


Najbolj lažem, ko lažem samemu sebi!


SOVRAŽIM VESELI DECEMBER!