V pasjem svetu je težko stopiti iz anonimnosti. Še težje je pa priboriti si prostor pod soncem z govoričenjem nesmislov in predvsem z vsiljivostjo.
Delo s psom je umetnost. Moraš biti zelo umirjen pa hkrati v stotinki sekunde spremeniti to umirjenost v neko popolnoma kontra vedenje. Ko delaš s katerim koli živim bitjem moraš biti zelo skuliran. Ko delaš s psom pa še toliko bolj. In tudi kinologi smo taki, da si ne pustimo "srati" od ljudi, ki še po mleku smrdijo in ki nam vsiljujejo svoje prepričenje kot edino sveto. Seveda da v tem svojem prepričanje mešajo hruške in jabolka, da o slivah ne govorimo.
Ljudje z leti zorimo, se spreminjamo, spoznavamo in osvajamo nova znanja. Vse to in še veliko več nas naredi pametnejše, pa vseeno nam je še vedno vsak pes uganka in nov izziv.
Mladci pa mislijo, da če so prebrali dve knjigi in si kupili psa, da so pojedli vso pamet sveta. In seveda smo mi stari grozni, ker jih ne spustimo na prestol. Ma kako, če rabi lojtro,da spleza gor, pa še tam ga je traba privezat, da ne pade dol, ker je njegovo znanje kot hiša iz kart, o izkušnjah pa tudi ne more govort, ker znanje je eno in z znanjem dokler ne pridobiš izkušenj lahko samo mlatiš prazno slamo. Izkušnje in kilometrina je tisto kar te naredi in za katerim lahko stojiš, da takemu mladcu po eni minuti rečeš, tam se vsedi, glej, bodi tiho in se uči.
Vem, da tole zveni grdo, samo od kje ideja mulcom in mulam, da bodo nekam prišli pa je to poligon ali pa net in bodo dajali v nič naše delo, naše izkušnje in konec koncev naše "proizvode" kar so vzgojeni psi in lastniki.
Eh ja saj niso SCT, da se je nekdo načrtno spravil na njih. Počasi se daleč pride in pot do tega, da lahko to nekomu rečeš ni lepa.
Mi je le uspelo dobiti tole v objektiv! Lotila sem se na napačni strani. Za začetek mi res ni bilo treba v gozd in na travnike. Z domačega balkona je nastalo to.Izbrati pravo stran je umetnost.
