Vedno me je po malem strah prevzgoje, une uradne. Ker ljudje pričakujejo čisto nekaj drugega, kot potem dobijo. Dobijo seveda veliko več, ne samo pasjega, ampak tudi nepasjega.
Današnji sprehod je bil tako prijeten. Počutila sem se, kot da otroku razkazujem nove stvari, le ta me pa posluša z tistim otroškim, iskrenim navdušenjem in srka vsako inforamcijo, ki mu jo dajem.
Tako enostavne zadeve govorim, tako logične in vsakodnevne. Le pomislimo ne na njih. In ko ti jih en pove, točno takrat, ko se zgodilo in ko ti pokaže že un pogled zakaj ne, je čisto logično. Zakaj ne pustimo, da se kuža polula ob grmovju, ki je nasproti pokopališča, ti je vse takoj jasno, ko ti en pove zgodbo tega dne. In ti je žal za vsakič, ko se je kuža tam polulal.
Take stvari se zgodijo spontano, brez da bi načrtoval. Odzovem se na vsako situacijo, na vsako spremembo in jo predstavim še na drug način.
Tako z vsakim stkem čisto posebno vez, ki veže samo naju. Ker dogodki iz današnjega spreohda se zgodijo samo danes in nikoli več ni isto, ker se ne da zavrteti čas nazaj, da bomo vsi na istem mestu, kot včeraj.
Zato je vsak sprehod, sprehod brez cilja, pa hkrati vsak sprehod pokaže nov cilj in postavi še večje želje.
Take stvari se zgodijo spontano, brez da bi načrtoval. Odzovem se na vsako situacijo, na vsako spremembo in jo predstavim še na drug način.
Tako z vsakim stkem čisto posebno vez, ki veže samo naju. Ker dogodki iz današnjega spreohda se zgodijo samo danes in nikoli več ni isto, ker se ne da zavrteti čas nazaj, da bomo vsi na istem mestu, kot včeraj.
Zato je vsak sprehod, sprehod brez cilja, pa hkrati vsak sprehod pokaže nov cilj in postavi še večje želje.
