Danes je bil spet dan, ko sem se zavedala, kako lepo mi je

Danes je bil en lep dan.
Po ne vem kolkem času, je splet okoliščin nanesel, da sva šle z prijateljico na kavo, sicer je bila hitra pred kava, ampak ja, uspelo nama je biti skupaj ne preko telefona. Hvala za telefon, ker slišive se pa res skoraj vsak dan.
Vmes sem šla pozdravit še meni dragega bivšega tečajnika in dopoldnevu je bilo dodana pika na i, s kavo v bivši službi. Če si že vzamem frej dopoldne, je prav, da ga izkoristim za druženje s tistimi, ki me zvesto čakajo, da imam čas za njih.
V bivši službi se vedno počutim, kot da sem še vedno del njih.  V bistvu sem res prišla samo na kratko kavico in hiter čvek, pa se je le ta zavlekla na skoraj 2 uri. Pa je prišel en, pa drug, pa spet un nazaj. Pa vsak mi govori svojo zgodbo, pa ...kolk se jim vidi, da so bili navajeni priti k meni, se ustet na peč in govort....
Najbolje od vsega mi je, da je prišel vmes en nov, ki ga v bistvu sploh ne poznam, ampak on ve vse o meni, ker so mu pač povedali vsi. In danes si je vzel čas, da je zvedel vse, hkrati pa mi povedal kaj on bi, pa si ne upa. Vse kar sem mu lahko rekla je bilo le...vse ob svojem času. Lahko ti le povem, da mi je žal za vsak dan, ko sem ga preživela tu, ker ko sem šla od tu, se je vse spremenilo na bolje. Toliko na bolje, da si takrat nihče, vključno z mano, ki sem vedno verjela vase, nismo verjeli, da mi bo tako lepo.

In mi je res lepo. Ko uživam v tem kar imam in ne v tem, kar bi imela, sem to kar sem.
In takrat se to pozna tudi na poligonu. Toliko smeha in veselja kot ga je bilo v današnji senior uri, ga že dolgo ni bilo na polignu.