Klik v glavi, da sem si lahko rekla :
Zjutraj, no ob 10-tih sem pila kavo in mi je bilo vroče za znoret. Itak da so pogovori samo še o tem kdaj gre kdo na dopust in je vprašanje prišlo tudi name. A kdaj grem. Pogledam na uro, ki je kazala pol 11, skupino sem imela šele ob 19 - odločitev je bila odločena - ej, zdele grem na dopust. Enga ta kratkega.
Samo še na pumpi sem ustavila in dotankala, ker cilj je bil dan, vprašanje kam pa bi lahko vse prišla.
Vedela sem samo to, da moram bit doma do 18.55.
In sem vrgla Bajko v avto in jo odpeljala v hlad.
Dobesedno fučkal se mi je za vse. Zdele, briga me za vse malie, za vse kar moram narest. Dovolj je tega, da stalno ugajam drugim. Po pravici povedano imam vsega in vseh dovolj. Zato je bilo nujno, da sem naredila par ur odklopa.
Pripravljena na to, da bom morala za Bajko v vodo sva prišle na Jezersko. Par zgodnjih pohodnikov in midve. Kaj je lepšega kot zeleno jezero, rahel veter in prav nobene vročine.
Kako naj ji odrečem plavanje, če je nora na vodo. Res je, da me je bilo malo strah, ker vse dela na polno, ampak strah je le tisto kar nas ovira pri užitku. In tega strahu imam zadnje čase toliko, da je čas, da naredim konec. Saj tam kjer lahko. Pri tem, da se neham bati, da bo vsak Bajkin korak lahko usoden.
Če lahko Bajka, v tistem malem kar ji zaradi svojega strahu dajem, tako iskreno in na polno uživa, res ne vem, zakaj sama ne morem početi isto.
Zakaj za vraga se obremenjujem z nečem kar me drži nazaj, zakaj gledam na to, da nekoga ne prizadanem.
Če imaš nekoga rad, potem je logično da ti ni vseeno zanj. A ta strah te ne sme držati v krtču in to takem, da zaradi tega ne moreš uživat z njim.
In dost mam tega. Dost mam straha ker ne vem kaj bo.
Bo kar bo. Saj sem že velika punca in se lahko poberem, celo vsakič hitreje, ker že vem kako to gre.
