Med tem, ko se moraš učit, vedno narediš tisto, kar ful dolgo odlašaš

Spet se moram učit, kar se mi seveda ne da. Pa ne zato, ker so zunaj lepi dnevi, ali pa zato, ker sem slučajno imela frej vikend. Ne da se mi zato, ker je predmet popolnoma nezanimiv.
Sem pa zato ta vikend naredila zelo veliko stvari, ki jih drugače še ne bi naredila, ker se pač ne mudi.
Ok, v tole sem bila malo delno porinjena, pa vseeno mi ne bi bilo potrebno tega narediti, saj bo to baje, namesto mene, naredil nekdo drug.
A vseeno, prepustiti stvari nekomu ( ki mu za to ne plačam), ni ravno v moji navadi in to je še stvari, ki se je jo bom morala nekoč naučiti - ali pa tudi ne :).
Olajševalna okoliščina je, da nisem pa vsega še naredila sama!
Sem le preverila stanje kako jo in kaj je potrebno zamenjat. Da sem pa to naredila, sem morala pa zadevo razstavit.
Govorim o palisadi, ki je stara že uff let. Bivši sodelavec jo je naredil res vrhunsko. Preparela je guma, kar je glede na to, da je zunaj, logično. In pa zgnila je ena prečka. Ok, spodnja bosanka je res malo načeta, ampak se je ne bo menjalo.

Pod gumo se je nad srednjo prečko zaredila ena golazen, ki sem jo kar hitro, priznam, ubila.

Letvice sem lepo vse odšravfala, to govori o kakovosti dela, da se da po 10 in več letih še vse lepo odšravfat z gadorami in se nič ne matraš.

Edino na kar nisem pomislila, je bil kladivo, ki sem ga potrebovala, da sem šravfe dobila ven. A kladivo je lahko tudi prvi kamen :)

Palisada je pripravljena na barvanje in sestavljanje nazaj.

Material imam doma, lunje v prečkah so navrtane, umetna trava nabavljena. Samo še valjček v barvo in delat.
No, o tem slednjem, lahko pa rečem, da ne vem še, kdo bo to res naredil.

Ko dobiš hvala tam, kjer sploh ne pričakuješ

Hvala, beseda ki jo ljudje rabimo in predvsem beseda, ki bi jo morali večkrat izreci.
Prosim in hvala - besedi, ki si hodita z roko v roki.
A določene stvari se nam zdijo kar samoumnevne, pa niso. So dobra volja posameznika, da naredi nekaj. In za ta nekaj, je lepom, če rečemo hvala.
Ko končujem tečaje, pri komu pričakujem hvala. Besedo, s katero vem, da so vedeli, da so dobili več, kot so plačali.
Zadnje čase je teh hvala čedalje manj. Je pa čedalje več tistih, ko se ti zdi, da nisi naredil dovolj, da bi lahko naredil še več, pa te je nekaj držalo nazaj.
In ti hvala štejejo. Ker veš, da si vplival na človeka in veš, da ti je res - beseda hvaležen je preveč, ampak ja, so mi hvaležni za to, kar so dosegli. Čedalje več " hvala" dobivam od tisti tihih, neopaznih ljudi. Ko po drugi strani srkajo vsako informacijo, ki jo lahko dobijo in so veseli za vsako mojo pozornost, ki jo dobijo. Pa jo dobijo veliko manj, kot tisti glasni in tisti, ki vedno hočejo več in še več. Ti nikoli ne rečejo hvala.

Hvala, beseda, ki lahko spremeni vse.
Hvala, je beseda, ki odpira vrata in je, če je neizrečena tista, ki vrata zapre.

Če znaš prisluhnit besedi hvala, vidiš kdo si in kdo je tisti na katerega si naredil vtis.
Pustimo to, kaj hvala ali ne hvala pove o drugih. Spreminjaš sebe. Ne druge.

Ampak ne pustimo pa, da nas hvala ali ne hvala spremeni v nekaj, kar nismo in nočemo biti.

Danes je bil spet dan, ko sem se zavedala, kako lepo mi je

Danes je bil en lep dan.
Po ne vem kolkem času, je splet okoliščin nanesel, da sva šle z prijateljico na kavo, sicer je bila hitra pred kava, ampak ja, uspelo nama je biti skupaj ne preko telefona. Hvala za telefon, ker slišive se pa res skoraj vsak dan.
Vmes sem šla pozdravit še meni dragega bivšega tečajnika in dopoldnevu je bilo dodana pika na i, s kavo v bivši službi. Če si že vzamem frej dopoldne, je prav, da ga izkoristim za druženje s tistimi, ki me zvesto čakajo, da imam čas za njih.
V bivši službi se vedno počutim, kot da sem še vedno del njih.  V bistvu sem res prišla samo na kratko kavico in hiter čvek, pa se je le ta zavlekla na skoraj 2 uri. Pa je prišel en, pa drug, pa spet un nazaj. Pa vsak mi govori svojo zgodbo, pa ...kolk se jim vidi, da so bili navajeni priti k meni, se ustet na peč in govort....
Najbolje od vsega mi je, da je prišel vmes en nov, ki ga v bistvu sploh ne poznam, ampak on ve vse o meni, ker so mu pač povedali vsi. In danes si je vzel čas, da je zvedel vse, hkrati pa mi povedal kaj on bi, pa si ne upa. Vse kar sem mu lahko rekla je bilo le...vse ob svojem času. Lahko ti le povem, da mi je žal za vsak dan, ko sem ga preživela tu, ker ko sem šla od tu, se je vse spremenilo na bolje. Toliko na bolje, da si takrat nihče, vključno z mano, ki sem vedno verjela vase, nismo verjeli, da mi bo tako lepo.

In mi je res lepo. Ko uživam v tem kar imam in ne v tem, kar bi imela, sem to kar sem.
In takrat se to pozna tudi na poligonu. Toliko smeha in veselja kot ga je bilo v današnji senior uri, ga že dolgo ni bilo na polignu.

Začela eno lepo prevzgojo

Vedno me je po malem strah prevzgoje, une uradne. Ker ljudje pričakujejo čisto nekaj drugega, kot potem dobijo. Dobijo seveda veliko več, ne samo pasjega, ampak tudi nepasjega.

Današnji sprehod je bil tako prijeten. Počutila sem se, kot da otroku razkazujem nove stvari, le ta me pa posluša z tistim otroškim, iskrenim navdušenjem in srka vsako inforamcijo, ki mu jo dajem.

Tako enostavne zadeve govorim, tako logične in vsakodnevne. Le pomislimo ne na njih. In ko ti jih en pove, točno takrat, ko se zgodilo in ko ti pokaže že un pogled zakaj ne, je čisto logično. Zakaj ne pustimo, da se kuža polula ob grmovju, ki je nasproti pokopališča, ti je vse takoj jasno, ko ti en pove zgodbo tega dne. In ti je žal za vsakič, ko se je kuža tam polulal.

Take stvari se zgodijo spontano, brez da bi načrtoval. Odzovem se na vsako situacijo, na vsako spremembo in jo predstavim še na drug način.

Tako z vsakim stkem čisto posebno vez, ki veže samo naju. Ker dogodki iz današnjega spreohda se zgodijo samo danes in nikoli več ni isto, ker se ne da zavrteti čas nazaj, da bomo vsi na istem mestu, kot včeraj.

Zato je vsak sprehod, sprehod brez cilja, pa hkrati vsak sprehod pokaže nov cilj in postavi še večje želje.

Praznično vozičkanje

Mamice ne poznajo praznikov in tut vikendov ne. Zato smo se danes dobile na prazničnem vozičkanju

Velika luna

Že 2 dni nas narava spet razvaja s svetobo lune. Tokrat je spet ogromna in ognejna. Oba dni je že oblačno, tako da z Bajko niti ne grava za hrib, da bi jo počakale kako pride gor. Včeraj in danes sva jo čakale in ne za manj.
Ker na vzhodu ni bilo lune, je bil pa na zahodu lep nebo.

Končno se je pokazala tudi luna.

Danes je že padal mrak, ko se je le toliko zjasnilo, da se jo je videlo.

Danes smo bili popolna ekipa.

Muc še vedno ne stopi na tačko, jo pa že prisloni na tla, kar je napredek. Ga pa uspem, 2-krat na dan, nategnit s pasjo konzervo, kjer dobi not antibiotik. Vsakič upam, da ne dojame. Samo to konzervo res obožuje. Mene si ne upa tepst. Ko jo je fotr dal Bajki, ga je maček napadel, ker ni vedel, da mora dati najprej njemu.

Te dni se lahko zgovarjamo na luno...čeprav luna tudi ni kriva za vse.

Teden zaključkov je za mano

Ta teden se je glavini zaključila šola. Drug teden končam še z dvema skupinama. Res je, da z eno novo tudi začnem.
Ampak to skoraj pomeni, kot da nimam šole :)
Tokrat zaključki niso taki kot bi morali biti, saj je enostavno prevroče za hrano. Ponavadi se je vedno jedlo in pilo, tokrat se je dihalo na škrge.
Vse je za nekaj prav, tudi to je bilo za nekaj.
Drug teden bo še malo bolj nabito, potem pa res samo še na izi čez poletje. Če se mi ne nabašejo prevzgoje, ki letos kar pihajajo. Saj ne, da nisem vesela, amapk pri taki vročini se ne da delat s psom. Oni so pa že vsi čez rok in potem težijo, ker če ne, bodo spet plačevali kazni - kako na to niso pomislili prej?!

Jesenska šola v naravi je že 99% dorečena, z Ano morave samo še jedilnik sestavit in to je to. Mesta so spet omejena, ker drugače ne gre. Sobota bo pasje zanimiva, za nedeljo je pa vse odvisno od vremena. Razlika med prvo in to šolo v naravi je tam, da ne bo več zastonj in se ne bo plačalo le bivanje in hrano, ampak bo treba plačati tudi udeležbo na njej.

Ja, vsak dan jo imam raje

Spehod brez igračke, je kot da ga ni. Sedaj v tej vročini ji res ne pustim še žogice, ker potem pa res tut diha ne.
Zvečer jo dobesedno celo stlačila v usta, da ja ne bi videla, da jo ima.
Prav vedno se ji nasmejem, ko tako skriva da ima kaj v ustih. In nisem ji mogla reci ne, zato sem ji parkrat vrgla. Veselje pa nepopisno.

Kočno je spet tisti čas, ko diši po senu..

Sreča je kraj nekje vmes med preveč in premalo....

Točn to sem rabla

Klik v glavi, da sem si lahko rekla :

Zjutraj, no ob 10-tih sem pila kavo in mi je bilo vroče za znoret. Itak da so pogovori samo še o tem kdaj gre kdo na dopust in je vprašanje prišlo tudi name. A kdaj grem. Pogledam na uro, ki je kazala pol 11, skupino sem imela šele ob 19 - odločitev je bila odločena - ej, zdele grem na dopust. Enga ta kratkega.

Samo še na pumpi sem ustavila in dotankala, ker cilj je bil dan, vprašanje kam pa bi lahko vse prišla.

Vedela sem samo to, da moram bit doma do 18.55.

In sem vrgla Bajko v avto in jo odpeljala v hlad.

Dobesedno fučkal se mi je za vse. Zdele, briga me za vse malie, za vse kar moram narest. Dovolj je tega, da stalno ugajam drugim. Po pravici povedano imam vsega in vseh dovolj. Zato je bilo nujno, da sem naredila par ur odklopa.

Pripravljena na to, da bom morala za Bajko v vodo sva prišle na Jezersko. Par zgodnjih pohodnikov in midve. Kaj je lepšega kot zeleno jezero, rahel veter in prav nobene vročine.

Kako naj ji odrečem plavanje, če je nora na vodo. Res je, da me je bilo malo strah, ker vse dela na polno, ampak strah je le tisto kar nas ovira pri užitku. In tega strahu imam zadnje čase toliko, da je čas, da naredim konec. Saj tam kjer lahko. Pri tem, da se neham bati, da bo vsak Bajkin korak lahko usoden.

Če lahko Bajka, v tistem malem kar ji zaradi svojega strahu dajem, tako iskreno in na polno uživa, res ne vem, zakaj sama ne morem početi isto.

Zakaj za vraga se obremenjujem z nečem kar me drži nazaj, zakaj gledam na to, da nekoga ne prizadanem.

Če imaš nekoga rad, potem je logično da ti ni vseeno zanj. A ta strah te ne sme držati v krtču in to takem, da zaradi tega ne moreš uživat z njim.

In dost mam tega. Dost mam straha ker ne vem kaj bo.

Bo kar bo. Saj sem že velika punca in se lahko poberem, celo vsakič hitreje, ker že vem kako to gre.

Zvočna kopel z gongi

Že od lanskega decembra se z Manco menive, da bova šle. Nekako nama nikoli ni uspelo, ker je vedno ali ena ali pa druga imela kaj.
Tokrat sva vedele že tako zgodaj, da sva lahko zaradi tega kenslale stvari.
Luštno je bilo...samo...ugotovile sva da...je tko k po seksu  - lačen si. Zato sva večer zaključile v kitajcu :)
Če se vrnem nazaj na gonge. lepa izkušnja, ki jo bom definitivno ponovila. Ko se telo prepusti vibracijam je vmes tko prav težko verjetno, da ti neka nevidna sila vleče telo v neko stran. nogo mi je potegnilo v desno, da sem resno pomislila na Manco, ker če jo brcnem jo ubijem. V medenici me je obračajo v desno, da sem vmes prav zavestno dala nogi skupaj, ker sem morala preveri ali sta obe še isto dolgi.
Pogledam Manco ki je tudi neki nemirna in vidiš da se ji nekaj dogaja v možganih ker premika obrvi in pači obraz.
Ok, ko sva bile v kitajcu mi pove, da ji je vrleto nekam roko.
Super, potem nisem spet jaz padla nekam in čutila nekaj, kar drugi ne čutijo.

Nekje vmes sem čutila da se nekaj okoli mene premika in sem odprla oči. Nataša, ki izvaja to kopel se je z gongom sprehajala okoli nas. Zelo dolgo je bila pri nama in ko si čisto blizu gonga res čutiš kako ti vibrira vsak notranji organ. Ko se vse enrkat uskladi imaš občitek lebdenja tko prav malo te dvigne od tal.
Sem pa občudovala svojo drugo sosedo, gospo že v zelo starih letih. Ženska je uro in pol negibno ležala na hrbtu. Vmes sem se prav oddahnila, ko se je pokrila, kar je pomenilo, da je živa.
Z manco sva se stalno neki obračale - bit na hrbtu in še pri miru uro in pol - ne gre. Pa če sem zato stara, naj pa bom :)

Ko dobiš lep mail

vem, da sem že rekla ampak še enkrat HVALA, da lahko doživljam čas s xxxx  povsem drugače kot sem ga predem sem spoznala tebe.

Tut jaz sem vesela za vsakega izmed njih.
Vikend je bil pasji. V petek smo se šli kopat v Gradiško, danes pa v živalca.
Včeraj nas je bilo res ogromno, toliko, da jih niti nisem uspela preštet.

Legendi!

 Premišljujem koliko takih psov iz zgornjega maila je bilo v petek z nami. Več kot 10. Vsi ti psi so že bili drugje v šoli, torej bi morali biti taki, da bi bil tak sprehod nekaj najbolj običajnega :( Važno je, da imajo pametne lastnike, ki se niso zadovoljiji s tem, da so jim rekli, tak pač je in so želili več. In so tudi dobili.
Seveda so morali vložiti nekaj dela v to...ampak toliko pa spet ne, kot nekateri hočejo prodati. Večina teh psov, je bilo v roku 2 mesecev ok in so lahko med vsemi temi psi.

Po drugi strani pa danes dobim mail, da bi posvojili enega psa, ki je problematičen - beri grize tudi lastnike. A daj..enkrat je bil pri meni, nič niso še naredili, sploh niso še probali, ampak ker jih pač ne bom ujčkala, bodo raje oddali psa. Prav, bolje za psa.

Vroči dnevi so pred nami.
Ne pozabit, da je psom še bolj vroče kot nam, zato omejite sprehode na zjutraj in zvečer.

Prva Bajkina šola v naravi

Tri dni smo bili gostje Turistične kmetije Jelinčič kjer si res spočiješ dušo in telo. Da o izvrstni hrani in res neverjetni toplini vseh na kmetiji ne govorim - hvala! Vsekakor se bomo še vrnili, če nas bodo le vzeli. Če ne pa pridem sama.
Tri dni je minilo tako hitro, da se niti ni splačalo razpakirat.
Tudi vreme je bilo odločno, kljub napovedi nas ni pralo. Ok, smo malo spremenili načrt aktivnosti, a vseeno mislim oz. upam, da smo se imeli fajn.
15 ljudi,11 psov.  Če bi bilo vreme lepše, bi nas bilo še več. Pa drugič, kmalu.