Danes sem bila na pogrebu gospe, ki je, sedaj lahko že rečem, bila lastnica travnika, kjer je moje delovno mesto.
Cerkev...sem vzgojena v verskih načelih imam vse zakramente razen poroke in svetega maziljenja al kaj je že na koncu. Baje, bo tut to dvoje še prišlo. Torej sem verna. Sem, pa nisem. Verjamem, da obstaja neka višja sila, energija, ki nas usmerja, ki bdi nad nami. Je to Bog, je to kdor koli? Ne vem. Nekaj je. Sem pa proti veri kot instituciji, ki verovanje enači s prihodom k maši. Za njih sem popolno bogokletna oseba, saj tja ne hodim že ne vem koliko let. V bistvu je cerkev kriva, da sem že celo življenje stalna gostja slaščičarne, saj sem hodila namesto k maši tja na kofe.
S sosedo sva se zmenile, ja, spet tam, v slaščičarni, kjer sva spile kavo in šle na pogreb. Najprej sva šle na pokopališče prižgat svečko njenim staršem. Tut, tu nisem bila že dolgo, saj se je že močno razširil in neverjetno koliko veliko Črnučanov je umrlo - glede na to, da imajo staroselci že svoje grobove, so ti kot kaže, v večini, priseljneni. Sedaj razumem zakaj jih skrbi kam razširit britof - v bistvu se ne da, ker je na eni strani šola na drugi cerkev, na tretji kmetija, na koncu pa odsekan hrib. No, sedaj vem, kjer je pokopan sosed, dva, ker sem do danes samo na približno vedla kje. Odšle sva kopit - neverjetno kako mrzlo je v vežici, bogi žalujoči, saj so čisto zmrznjeni. Mogoče je pa to smisel, da se ne ukvarjajo z žalostjo, ampak mrazom??
No, soseda je izrazila željo, da ji pokažem kje je grob od tretjega soseda - no zanj pa vem kje je, ker če že grem v Črnuče na britof, grem samo zaradi njega. Sva mu kupile še svečko - ob tem sem spoznala delovanje aparatov za sveče ;). Prav dober občutek je bil prižgati mu svečko in prav naključje, da sem se ravno par dni nazaj z drugim sosedom pogovarjala o njem.
Bolj kot se je bližal pogreb bolj so se zbirali vsi. Naša mala ulica razdeljena na dva dela, tako kot ulica res je, sorodniki, ki so itak več ali manj iz Črnuč in se več ali manj vsi saj na videz poznamo. Pokimavaš vsakemu drugemu v pozdrav, tistega ki res poznaš, da veš kako mu je ime, pa tudi pozdraviš. Prav ena smešna situacija, ko nihče ne ve, kaj naj tam sploh do začetka počne.
No, zaradi pogreba sem danes po dolgem času, spet stopila v cerkev. Ker sem bila nazadnje na pogrebu sosedinega očeta, mi je le ta povedala, da je bilo to 5 let nazaj. Nič se ni spremenilo, še vedno je mrzla k hudič. Sva se pa vsedle na tisto stran, kjer so bile še jaslice. Bolj kot sem jih gledala, bolj so mi bile kopija domačije od gospe, od katere smo se danes poslavljali. Le pes je bil viška, in čebeljnak je bi na napačni strani.
Maša se je začela, pevci še vedno isto fušajo. Zanimivo mi je bilo, da sem se po tolikih letih še vedno spomnila vseh odgovorov in procedur z vstajanjem in sedenjem. Saj res, da če bi morala sedaj sama odrecitirat vso tisto besedilo, ga ne bi, a ko ga množica govori, ti kar samo od sebe steče. Kako se ti vsidra vate, ko si nekoč moral stalno ponavljat vse to.
Pozitivno me je presenetil župnikov govor. Tako lepo je govoril, da sem še jaz skoraj spustila solzico. No, to sem jo res, pa ne zaradi ceremonije, ampak zato, ker v cerkvi piha. Lahko rečem, da je bil res lep pogreb, predvsem zaradi besed, ki jih je povedal o njej. Čisto resnico. Gospa z malimi dejanji, ki so imele velikansko vrednost. Meni je do nule natančno povedala, kdaj bo Ajška kotila in je res takrat. Ona to ve, po luni in po tem kako je trebuh napet. Če je celo življenje krave mela, že ve. Bila je vesela zame, da mi biznis teče, predvsem pa je bila vesela, ker je njen travik postal lep, ker ga vsi občudujejo, ko so rožice in se hodijo tja spočit. Vedno mi je rekla...Alenka, sem slišala, da imaš lepo tam. Sem vesela, da tako skrbiš za vse.
Upam, da mi še nekaj časa ne bo treba spet v cerkev, čeprav glede na starostno struktruro naše ulice, bom verjetno spet kmalu tam.
Sem pa čisto pozabila kako ozko je med klopmi. Mi je v kolku kar škrtnilo, ko sem hotela dati obe nogi na - sploh ne vem kako se reče tisti polički, kamor se poklekne malo pred obhajilom. Soseda, ki je res v cerkvi samo za pogrebe je vedno komentirala...joj pa ne spet vstat, ker potem moram noge sestavt nazaj.
Še vreme je se je poslovilo od nje. Malo predno se je vse začelo, je posijalo sonce in je sijalo do konca dne.
Po pogrebu sva šle še po krofe, saj sem avto imela parkiran tam, in odšle domov. Sonce je vabilo na sneg, kar ga je še ostalo.
Cerkev...sem vzgojena v verskih načelih imam vse zakramente razen poroke in svetega maziljenja al kaj je že na koncu. Baje, bo tut to dvoje še prišlo. Torej sem verna. Sem, pa nisem. Verjamem, da obstaja neka višja sila, energija, ki nas usmerja, ki bdi nad nami. Je to Bog, je to kdor koli? Ne vem. Nekaj je. Sem pa proti veri kot instituciji, ki verovanje enači s prihodom k maši. Za njih sem popolno bogokletna oseba, saj tja ne hodim že ne vem koliko let. V bistvu je cerkev kriva, da sem že celo življenje stalna gostja slaščičarne, saj sem hodila namesto k maši tja na kofe.
S sosedo sva se zmenile, ja, spet tam, v slaščičarni, kjer sva spile kavo in šle na pogreb. Najprej sva šle na pokopališče prižgat svečko njenim staršem. Tut, tu nisem bila že dolgo, saj se je že močno razširil in neverjetno koliko veliko Črnučanov je umrlo - glede na to, da imajo staroselci že svoje grobove, so ti kot kaže, v večini, priseljneni. Sedaj razumem zakaj jih skrbi kam razširit britof - v bistvu se ne da, ker je na eni strani šola na drugi cerkev, na tretji kmetija, na koncu pa odsekan hrib. No, sedaj vem, kjer je pokopan sosed, dva, ker sem do danes samo na približno vedla kje. Odšle sva kopit - neverjetno kako mrzlo je v vežici, bogi žalujoči, saj so čisto zmrznjeni. Mogoče je pa to smisel, da se ne ukvarjajo z žalostjo, ampak mrazom??
No, soseda je izrazila željo, da ji pokažem kje je grob od tretjega soseda - no zanj pa vem kje je, ker če že grem v Črnuče na britof, grem samo zaradi njega. Sva mu kupile še svečko - ob tem sem spoznala delovanje aparatov za sveče ;). Prav dober občutek je bil prižgati mu svečko in prav naključje, da sem se ravno par dni nazaj z drugim sosedom pogovarjala o njem.
Bolj kot se je bližal pogreb bolj so se zbirali vsi. Naša mala ulica razdeljena na dva dela, tako kot ulica res je, sorodniki, ki so itak več ali manj iz Črnuč in se več ali manj vsi saj na videz poznamo. Pokimavaš vsakemu drugemu v pozdrav, tistega ki res poznaš, da veš kako mu je ime, pa tudi pozdraviš. Prav ena smešna situacija, ko nihče ne ve, kaj naj tam sploh do začetka počne.
No, zaradi pogreba sem danes po dolgem času, spet stopila v cerkev. Ker sem bila nazadnje na pogrebu sosedinega očeta, mi je le ta povedala, da je bilo to 5 let nazaj. Nič se ni spremenilo, še vedno je mrzla k hudič. Sva se pa vsedle na tisto stran, kjer so bile še jaslice. Bolj kot sem jih gledala, bolj so mi bile kopija domačije od gospe, od katere smo se danes poslavljali. Le pes je bil viška, in čebeljnak je bi na napačni strani.
Maša se je začela, pevci še vedno isto fušajo. Zanimivo mi je bilo, da sem se po tolikih letih še vedno spomnila vseh odgovorov in procedur z vstajanjem in sedenjem. Saj res, da če bi morala sedaj sama odrecitirat vso tisto besedilo, ga ne bi, a ko ga množica govori, ti kar samo od sebe steče. Kako se ti vsidra vate, ko si nekoč moral stalno ponavljat vse to.
Pozitivno me je presenetil župnikov govor. Tako lepo je govoril, da sem še jaz skoraj spustila solzico. No, to sem jo res, pa ne zaradi ceremonije, ampak zato, ker v cerkvi piha. Lahko rečem, da je bil res lep pogreb, predvsem zaradi besed, ki jih je povedal o njej. Čisto resnico. Gospa z malimi dejanji, ki so imele velikansko vrednost. Meni je do nule natančno povedala, kdaj bo Ajška kotila in je res takrat. Ona to ve, po luni in po tem kako je trebuh napet. Če je celo življenje krave mela, že ve. Bila je vesela zame, da mi biznis teče, predvsem pa je bila vesela, ker je njen travik postal lep, ker ga vsi občudujejo, ko so rožice in se hodijo tja spočit. Vedno mi je rekla...Alenka, sem slišala, da imaš lepo tam. Sem vesela, da tako skrbiš za vse.
Upam, da mi še nekaj časa ne bo treba spet v cerkev, čeprav glede na starostno struktruro naše ulice, bom verjetno spet kmalu tam.
Sem pa čisto pozabila kako ozko je med klopmi. Mi je v kolku kar škrtnilo, ko sem hotela dati obe nogi na - sploh ne vem kako se reče tisti polički, kamor se poklekne malo pred obhajilom. Soseda, ki je res v cerkvi samo za pogrebe je vedno komentirala...joj pa ne spet vstat, ker potem moram noge sestavt nazaj.
Še vreme je se je poslovilo od nje. Malo predno se je vse začelo, je posijalo sonce in je sijalo do konca dne.
Po pogrebu sva šle še po krofe, saj sem avto imela parkiran tam, in odšle domov. Sonce je vabilo na sneg, kar ga je še ostalo.
