ponedeljek, 2. julij 2012

Moraš past na poden, ker brez tega se ne moreš dvignit

Dostikrat sem mi je že zgodilo, da sem bila na tleh. Emocionalno. Ko nisem vedela kaj in kako. Res je, da sem se z leti naučila ene stvari. Vedno mora biti tako, ker brez podna ni vzpona.
In to se je spet zgodilo in spet drži. V četrtek sem bila res že žalostna, jezna sama nase, jezna na vse, nemočna...nič nisem mogla, samo pustiti času čas in razumeti njo.  Sem jo, sem šla čez podobno z Darom in vem da je enakrat konec muke. Samo čakati na tisto enkrat, je tako grozno.
In ta enkrat je prišel zelo hitro. Že danes. Seveda ne čisto gladko in takoj, ampak že takoj prvič sem videla, da bo, da ji je ratalo. Pomembno je bilo to, da je vztrajala, da je verjela. In danes se je zgodilo. Nismo čisto dojeli, dojemamo še sedaj, ampaj se je zgodilo.
Končno je psica obležala in končno je tudi ležala.
Miš mala, na koncu se je prišla stisnit k meni, kot da mi je prišla povedat....sorry, ampak mogla sem, mogla sem to narest. Saj sva cool, a ne? Miš mala, itak da sva.
Grozno vroč vikend je bil in vročina še kar ne misli nehat žgat.
Danes je bilo res tako vroče, da se ob šestih ni dalo nič pametnega narest. Vse kar smo naredili je bilo to, da smo se preselili na začetek poligona, saj so nam v petek spet kradli iz avtov. Tokrat nam niso mogli in to prakso bomo nadaljevali.
V soboto sva bile z Bajko varuške. Ma te tri vzameva kadar je treba. Se mi zdi, da sta se Gass in Bajka takoj pobratila, Nodi jo ima tut rad - mislim, da je malo tut name nor;). Smokey je pa itak tak mali pišek, da ne moreš, da ga nimaš rad.
Že dolgo nisem bila ob sedmih zjutraj pokonci in na sprehodu. Priznam, da je luštno, ker ni še tako vroče, da bi ti vse teklo dol.
Grozni dnevi so, res ne maram vročine. Ampak, brez tega ni zime. In brez podna ni nebes:)