Zapostavljam fotografiranje. No, ker sem naredila faks, nekako nimam več opravičila, da nimam časa.
Res si ga nisem vzela, da bi začela s tem, kar bom v prihodnosti - učenju tehnike. Sem si pa vzela čas za pravo svetlobo in svoji psici. Se mi zdi, da so sedaj fotke v tej svetlobi in tej barvi narave najlepše. No vsaj Ajški za barva paše. Črno je itak vedno težko slikat.
Ugotavljam pa nekaj. Moja Bajka ima žalostne učke, vedno ima žalosten pogled. No, saj ni žalosta, sam učke ima take.
Ajškin pogled je utrujen, bilo je vroče in spet sem jima težila z poziranjem. Res sta zlati punci, da mi dovolita vse to počet.
Ko ima Ajška storžka ali žogico, ni čisto nič zmatrana :)
Skupno fotografiranje je vedno naporno, saj ali ima ena ali pa druga dovolj. Ujeti obe je težko. Sploh pa Ajška ko začne delat papa:)
Najboljša pa je, če imam v roki briket ali kaj s čimer ju animiram. No, ju ne, ker začne lajat.
Tale slika mi je pa fenomenala, ker končno enkrat Bajči nima žalostnih učk - to je pa tko, če imaš storžka in ji ga ravno vržeš.
Že kar vidim, da bom spet začela težit s sklikami. Sedaj imam čas in čas je možnost za biti boljši.
Res si ga nisem vzela, da bi začela s tem, kar bom v prihodnosti - učenju tehnike. Sem si pa vzela čas za pravo svetlobo in svoji psici. Se mi zdi, da so sedaj fotke v tej svetlobi in tej barvi narave najlepše. No vsaj Ajški za barva paše. Črno je itak vedno težko slikat.
Ugotavljam pa nekaj. Moja Bajka ima žalostne učke, vedno ima žalosten pogled. No, saj ni žalosta, sam učke ima take.
Že kar vidim, da bom spet začela težit s sklikami. Sedaj imam čas in čas je možnost za biti boljši.
