Zadnjič grem v službo

Jutri grem zadnjič v službo. Sem mislila, da bo to že danes, pa niso imeli še papirjev. Spila sem kavo in šla. Pridem jutri. Jutri bom čisto uradno rekla papa Železnice. Bile ste mi dobra sopotnica 12 let. No zadnje leta malo manj, ker nekdo ni dorasel položaju, ki ga ima. Meni je to že čisto vseeno. Jutri mine 60 dni in se mi izteče odpovedni rok.
Delajo naj kar hočejo in kakor hočejo. Dokler se bodo ljudje pustili tako nategovati, bodo pač nategnjeni. Simpl kot pasulj. Dokler pustiš zadeve tečejo, ko ne pustiš nehajo teči. Samo kaj ko imajo vsi samo goflje, naredijo pa nič.
Ali sem naredila prav ali ne bo pokazal čas. S stališča mojega zdravja in počutja, sem definitivno naredila pravo potezo. S stališča mojega razvoja tudi. Stagniranje se mi hvala bogu zaradi samoinciative po izobraževanju ni zgodilo. Se mi je pa vse ostalo.
Spoznala sem kaj pomeni delat z ljudmi, ki niso na istem kot ti. Saj niso samo krvi, daleč od tega. Kriv je sistem, ki nič ne naredi, da bi se kaj spremenilo.
Zakaj....to ni več moj problem.
Verjetno se bom vsakič, ko se bom peljala mimo spomnila, da sem bila tu v službi. Verjetno se bom še kdaj ustavila na kofetu. Da mi bo žal....ni mi čisto vseeno, seveda da ne. Podajam se na pot, ki ni lahka, po drugi strani pa, bom sama in sama sebi bom polagala račune.
Bolje tako, kot pa da si za vse sam, računajo pa drugi.