Spremembe so tisto, kar te vodi naprej. Že v četrtek sem začela s spremembo bloga. Sicer je res, da kaj veliko ne morem spremeniti, lahko pa ga barvno. In to sem naredila. Nekako sem ga dala v bolj zrele barve in dodala delček sodobne tehnologije.
Navajam se na spremembe, ki se dogajajo. Nekatere se pripravljajo, začele se bodo pa v kratkem. Dejstvo je, da ne bo več varno. Sicer vprašanje varnosti je tako zelo relativno. Če bi imela samo službo, potem ne vem kako bi bila varna plača, ki sem jo dobivala.
Grem na zavod, prav nič mi ne bo hudega. Pridobila bom pol leta, da totalno naredim vse kar rabim. Potem pa samo štarat na polno.
Še pred tem, pa moram diplomirat. Rekla sem, da bom imela do 1.7 počitnice, ki sem si jih zaslužila. Danes smo 2.7. in diplome še ne pišem, ker sem dala prednost angini. Imam pa pospravljeno mizo, tako da lahko začnem.
Spremembe...največja se je zgodila marca v moji glavi, ko mi je telo dobesedno povedalo, da to ne pelje nikamor. Ko se ti telo upre, ne moreš nič. In pravočasno sem ustavila vse skupaj in rekla konec. Konec življenja, ki ni življenje. Konec ljudi, ki te tlačijo dol in te delajo neumnega. Konec izkoriščanj in konec nazadovanja.
Sprememba...je vsak dan posebej, ko ga jemlješ takšnega kot je in ne takšnega kot naj bi bil.
Srečna sem, ker imamo okoli sebe ljudi, ki verjamejo vame in me spodbujajo pri tej pot. Ok, starši bodo tisti, ki bodo čisto šokirani. Saj jih razumem, ne glede na to koliko smo stari, smo zanje vedno otroci. Ampak...otrok je zrastel in postal samostojen že zdavnaj, sedaj bo samo še res sam skrbel zase. Bodo sprejeli ali ne, bodo morali.
Zato pravim, da sem srečna ker ljudje okoli mene verjamejo vame in so veseli zame.
V zenu vedno pravijo, naj se izogibamo nevarnim višinam in gremo na varno pot. Ta pot pomeni le običajnost. Zadnja stopnja zena je sposobnost, da se ustalimo v normalnosti. (Trevor Leggett)
Navajam se na spremembe, ki se dogajajo. Nekatere se pripravljajo, začele se bodo pa v kratkem. Dejstvo je, da ne bo več varno. Sicer vprašanje varnosti je tako zelo relativno. Če bi imela samo službo, potem ne vem kako bi bila varna plača, ki sem jo dobivala.
Grem na zavod, prav nič mi ne bo hudega. Pridobila bom pol leta, da totalno naredim vse kar rabim. Potem pa samo štarat na polno.
Še pred tem, pa moram diplomirat. Rekla sem, da bom imela do 1.7 počitnice, ki sem si jih zaslužila. Danes smo 2.7. in diplome še ne pišem, ker sem dala prednost angini. Imam pa pospravljeno mizo, tako da lahko začnem.
Spremembe...največja se je zgodila marca v moji glavi, ko mi je telo dobesedno povedalo, da to ne pelje nikamor. Ko se ti telo upre, ne moreš nič. In pravočasno sem ustavila vse skupaj in rekla konec. Konec življenja, ki ni življenje. Konec ljudi, ki te tlačijo dol in te delajo neumnega. Konec izkoriščanj in konec nazadovanja.
Sprememba...je vsak dan posebej, ko ga jemlješ takšnega kot je in ne takšnega kot naj bi bil.
Srečna sem, ker imamo okoli sebe ljudi, ki verjamejo vame in me spodbujajo pri tej pot. Ok, starši bodo tisti, ki bodo čisto šokirani. Saj jih razumem, ne glede na to koliko smo stari, smo zanje vedno otroci. Ampak...otrok je zrastel in postal samostojen že zdavnaj, sedaj bo samo še res sam skrbel zase. Bodo sprejeli ali ne, bodo morali.
Zato pravim, da sem srečna ker ljudje okoli mene verjamejo vame in so veseli zame.
V zenu vedno pravijo, naj se izogibamo nevarnim višinam in gremo na varno pot. Ta pot pomeni le običajnost. Zadnja stopnja zena je sposobnost, da se ustalimo v normalnosti. (Trevor Leggett)
