Pokukal sem v prihodnost, daleč, kolikor je šlo. Videl sem, kakšen bo svet, in videl, kaj vse bi lahko bilo. (Lord Alfred Tennyson)
Današnji deževni dan sem počela dve stvari. Spala in premišljevala.
Spanje je pač nekaj, kar počnem kadar se le da, ker mi ga kronično primanjkuje. Premišljevanje pa je posledica vseh dogodkov, ki se dogajajo.
Dogaja se zelo veliko, sicer takih malih stvari, ki potem naredijo celoto toliko lepšo in večjo. Dogajajo se premiki, ki morajo biti, ker drugače stagniraš.
Sama pa ne želim stagnirat in tudi delo, ki ga počnem mi ne dovoli stagnacije. Želim se izobraževati, želim biti boljša, želim vedeti več.
Vsak najprej pomisli, da se mi je kje kaj ustavilo in da zato iščem znanja. Ne, daleč od tega. Vse mi teče tako kot po maslu. Le....sama pri sebi čutim potrebno po nečem več.
Delno je kriva izobrazba. Če 2 leti vsak mesec preučuješ nove stvari, začneš gledat drugače na stvari, ki jih prej nisi gledal iz te perspektive. Sedaj, ko so predavanja za mano, ko sem spoznala 18 različnih predavateljev in njihov način podajanja znanja, sem ugotovila, da moram naprej. Moram, zaradi sebe, moram, ker vem, da sem lahko še boljša.
Drugače gledam sedaj sebe, svojo moč, ki jo imam na poligonu. Drugače gledam tečajnike, ker že prej sem vedela, da lahko iz njih potegnem res najboljše stvari. Sedaj vem, da jih lahko, ker ja, ko dobiš nazaj podatke, da jih je všeč ravno to, da si direkten, da si strog, da ne obupaš, da.....potem veš, da tega ne smeš spreminjat.
Včeraj na predavanju me je ponesel en stavek. Pazi se ljudi, ki so navdušeni in ti samo kimajo. Taki so najhujši. Takoj sem pomislila kakšni so ljudje, ki nehajo s šolo. Točno taki. kimajo in samo kimajo. Kimajo pa zato, ker nimajo svojega mnenja. Zakaj ga nimajo...v to se ne bom poglabljala. Poglobila sem se raje vase. Sem jaz kriva, da si ne upajo izrazit mnenja? Sem jaz kriva? Kriva ali ne. Svoje standarde ne bom spuščala zaradi peščice ljudi. Zanimajo me tisti, ki se res spremenijo. Spremenijo pa se zato, ker se želijo spremeniti.
Dejstvo je, da če se hočeš spremenit, moraš najprej sebi priznati, da si pripravljen pozabiti na preteklost. Preteklost nam vsem tako uničuje življenje. Pa čisto neupravičeno. Preteklost je nekaj kar se je že zgodilo. Če se je že, ne moreš več čisto nič spremenit. Lahko pa narediš zdele čisto drugače.
Preteklost...Zaradi preteklosti in tega, da se jo oklepamo kot pijanec plota, sedanje stvari spreminjamo v najslabše, ker nočemo pozabiti in iti naprej. S tem pa prenašamo slabo na vse. Predvsem pa nase. Nekaj je reči ne bom, nekaj pa to potem tudi res početi. Početi in se ne stalno spraševati ali imam prav. Ne dvomi, delaj to, kar si se odločil, da boš.
Današnji dan je bil zato dan, ko sem se pogovorila sama s seboj in si naredila plane za prihodnost. Kratkoročno vem kaj hočem. To je zelo lepo, veš kaj hočeš, nočeš si pa priznat česa vse nočeš. Ampak to, česar nočeš te drži nazaj, da ne izpolniš tistega kar hočeš.
Torej, nočem pregoret. Zato ne bom diplomirala junija, ampak avgusta. Nočem več, da mi knjige ležijo že 2 leti na mizi, jaz jih pa nimam časa prebrat.
In to knjige, ki mi bodo pomagale biti boljša. Ki mi bodo dale smernice kaj naj spremenim, da bom lahko ljudem pomagala še na enem področju - področju preživetja preteklosti.
Dela imam več kot preveč. Ampak, ker imam čas in ker vem, da bom vse naredila, ne bom pregorela.
Predvsem pa se ne bom več sekirala za službo. Odločitev je itak že sprejeta. Samo izpelje se naj že. Jaz sem pripravljena!
Današnji deževni dan sem počela dve stvari. Spala in premišljevala.
Spanje je pač nekaj, kar počnem kadar se le da, ker mi ga kronično primanjkuje. Premišljevanje pa je posledica vseh dogodkov, ki se dogajajo.
Dogaja se zelo veliko, sicer takih malih stvari, ki potem naredijo celoto toliko lepšo in večjo. Dogajajo se premiki, ki morajo biti, ker drugače stagniraš.
Sama pa ne želim stagnirat in tudi delo, ki ga počnem mi ne dovoli stagnacije. Želim se izobraževati, želim biti boljša, želim vedeti več.
Vsak najprej pomisli, da se mi je kje kaj ustavilo in da zato iščem znanja. Ne, daleč od tega. Vse mi teče tako kot po maslu. Le....sama pri sebi čutim potrebno po nečem več.
Delno je kriva izobrazba. Če 2 leti vsak mesec preučuješ nove stvari, začneš gledat drugače na stvari, ki jih prej nisi gledal iz te perspektive. Sedaj, ko so predavanja za mano, ko sem spoznala 18 različnih predavateljev in njihov način podajanja znanja, sem ugotovila, da moram naprej. Moram, zaradi sebe, moram, ker vem, da sem lahko še boljša.
Drugače gledam sedaj sebe, svojo moč, ki jo imam na poligonu. Drugače gledam tečajnike, ker že prej sem vedela, da lahko iz njih potegnem res najboljše stvari. Sedaj vem, da jih lahko, ker ja, ko dobiš nazaj podatke, da jih je všeč ravno to, da si direkten, da si strog, da ne obupaš, da.....potem veš, da tega ne smeš spreminjat.
Včeraj na predavanju me je ponesel en stavek. Pazi se ljudi, ki so navdušeni in ti samo kimajo. Taki so najhujši. Takoj sem pomislila kakšni so ljudje, ki nehajo s šolo. Točno taki. kimajo in samo kimajo. Kimajo pa zato, ker nimajo svojega mnenja. Zakaj ga nimajo...v to se ne bom poglabljala. Poglobila sem se raje vase. Sem jaz kriva, da si ne upajo izrazit mnenja? Sem jaz kriva? Kriva ali ne. Svoje standarde ne bom spuščala zaradi peščice ljudi. Zanimajo me tisti, ki se res spremenijo. Spremenijo pa se zato, ker se želijo spremeniti.
Dejstvo je, da če se hočeš spremenit, moraš najprej sebi priznati, da si pripravljen pozabiti na preteklost. Preteklost nam vsem tako uničuje življenje. Pa čisto neupravičeno. Preteklost je nekaj kar se je že zgodilo. Če se je že, ne moreš več čisto nič spremenit. Lahko pa narediš zdele čisto drugače.
Preteklost...Zaradi preteklosti in tega, da se jo oklepamo kot pijanec plota, sedanje stvari spreminjamo v najslabše, ker nočemo pozabiti in iti naprej. S tem pa prenašamo slabo na vse. Predvsem pa nase. Nekaj je reči ne bom, nekaj pa to potem tudi res početi. Početi in se ne stalno spraševati ali imam prav. Ne dvomi, delaj to, kar si se odločil, da boš.
Današnji dan je bil zato dan, ko sem se pogovorila sama s seboj in si naredila plane za prihodnost. Kratkoročno vem kaj hočem. To je zelo lepo, veš kaj hočeš, nočeš si pa priznat česa vse nočeš. Ampak to, česar nočeš te drži nazaj, da ne izpolniš tistega kar hočeš.
Torej, nočem pregoret. Zato ne bom diplomirala junija, ampak avgusta. Nočem več, da mi knjige ležijo že 2 leti na mizi, jaz jih pa nimam časa prebrat.
In to knjige, ki mi bodo pomagale biti boljša. Ki mi bodo dale smernice kaj naj spremenim, da bom lahko ljudem pomagala še na enem področju - področju preživetja preteklosti.
Dela imam več kot preveč. Ampak, ker imam čas in ker vem, da bom vse naredila, ne bom pregorela.
Predvsem pa se ne bom več sekirala za službo. Odločitev je itak že sprejeta. Samo izpelje se naj že. Jaz sem pripravljena!
