3 leta

3 leta že pišem tale blog. To je že eno obdobje, ki ni tako kratko. Po drugi strani pa...saj je vse isto, samo malo starejši smo. Še vedno počnem več ali manj iste stvari, le na malo višjem nivoju. Še vedno grem najprej na kavo, le fante, ki mi jo prinesejo so drugi. Še vedno vedo kaj mi morajo prinesti in to je to. Je po 3 letih kaj drugače?


Danes je spet praznik, ki mi gre na jetra. Prav nobene razlika ni v teh letih. Razen to, da sem 4 leta nazaj dobila brco v rit, da grem naprej in se razvijem v to kar sem.
Vse ostalo ostaja isto, le malo drugače je.
Predvsem to, da vidim stfvari, ki jih prej nisem, ker se mi niso zdele pomembne, sedaj mi je pa pomembno v prvi vrsti to, da je meni fino, ker če je meni, bo tudi tistim, ki so z mano.
Ne vem zakaj mi Balašević pride kot pravi za take dni, kot je prvi november. Mogoče zaradi barve njegovega glasu, ki mi vedno umiri misli, ker je tam globok, umirjen in kljub močnim besedilom pomirjujoč.
V glavnem, vse je isto, vse ostalo so nianse...tko da...grem na kavo, to je to!

Pripis na konuc dneva.....vse je bilo isto, spet so me zmotili na jutranji kavi. Pa tako to sovražim. Saj ok lepo da se me pozdravi, samo zakaj se je traba že za mojo mizo vsest in kar govort in govort.....ej sorry, ampak res bi rada samo jutranji mir!