Objestnost ne pozna meja. Itak, da ne razumem mulce, ki se z avti vozijo po travnikih in jih uničijo ne samo za eno sezono, ampak za več, ali pa celo za vedno.
To, kar so naredili tokrat, pa presega meje razumenega oz. dojemljivega.
Mulci so se tokrat odločili, da bodo svoje uničevanje travnikov spremenili v oranje. Vse tri stebričke preko katerih imam napeljano zajlo, so zavezali za avto in jih vlekli za seboj.
Prve dva sem našla za ovinkom, tretjega sem iskala po grmovjih in ga nisem našla. Popoldne, ko sem že obupala nad njim, sem srečala sosedo, ki ga je našla več kot kilometer stran stredi travnika.
Pustimo škodo, ki so mi jo naredili, te mulci se ne zavedajo, da bi lahko še koga ubili. Ti nosilci niso lahki, kaj če bi se jim vse skupaj strgalo takrat, ko bi kdo pripeljal mimo in bi odletel v tisto vozilo? Če je travo pometalo na drugo stran ceste, kam bi šele stebriček.
Človeška neumnost res ne pozna meja...