Dež in sonce

No, ali pa sonce in dež. Saj je čisto vseeno kako obrneš. Že dva dni zaporedoma odpovedujem šolo, ker je dež. Ko bi morali imeti šolo, je pa sonce. Vem, da je že april, ampak a mora res aprila deževati med tem, ko sije sonce.
Dovolj imam tega vremena in res ne želim poovitev lanskega leta. Hočem imeti šolo.
Letošnje skupine so hudo luštne in komaj čakam, da zaživimo še bolj.

Po drugi strani pa, ma naj bo dež, ker imam še nekaj stvari za naredit, ki jih drugače ne morem.

Glavno je, da bom še malo doma, ker je obljuba mojega šefa spet padla v vodo. Vem da ima vsak svojega šefa, samo obljuba na obljubo, da počasi res kakšno realizirano stvar. Ker razen če ne dojamem, da v bistvu ta obljuba pomeni ravno nasprotno. Enrkat je bilo že tako, in ...ja, lahko bi bil vzorec. Sem dojela!
Kakorkoli že, 1.7. se bliža in svojo obljubo bom držala. Če grem jaz, jih gre še nekaj. Ko je vojna je vojna za vse - to govorim svojim tečajnikom, ko jim nagaja pes. Zakaj že bi samo jaz bila svojo bitko?

Če tko želijo, potem bodo tako imeli. Življenje je ful na izi, igraš isto kot ostali. Seveda, da ne bo pomote, samo takrat, ko tebi paše, da je tako.
Igraj svoje življenje tako, kot ti paše. Problemi, če se temu sploh reče tako, so zato, da jih prebrodimo. Tisti, ki bi me gledal zadnji teden bi rekel, da sem tipična, ker sem vsakič v strcuni zapravila skoraj 100€. Enkrat na toliko časa pač rabiš določen kos perila in ko greš že v strcuno, ne boš kupil enega. Kako se že reče....za eno slamco se že ne splača kombanj zalavfat. In to je res. Ko se troši se troši! In prav je tako!