sreda, 24. februar 2010

Ne budite me

Ne maram bujenja, sploh če te zbudi potres! Tokrat sem takoj vedela, da je to to. Prva misel....kjer mam zokne...samo da me ne bo zeblo, pa bo ok. Naslednje kar me je zanimal...kje mam bundo, ok tut to imam na dosegu rok. Potem je bilo pa konec vsega....prav vseeno mi je bilo, počakala sem še par sekund, prečekirala psici in zaspala nazaj. Sedaj premišljujem...kaj pa sploh lahko naredim? Nič, ko začutiš, da trese itak najprej otrpneš al pa premišljuješ neumne stvari. Čeprav štumfi in bunda niso neumne stvari. A naj v pižami letim ven? Ja pa jade, kaj naj pa s psicama naredim? OK nad mano je ena plata in steha....to me lahko ubije, po drugi strani pravijo, da ne lezi pod mizo ali podboj. Ok pod mizo definitivno ne bi šla, ker bi bilo vse že mimo predno bi se spravila tja.
Danes sem dobila mail z navodili ob potresu. Stopit je potrebno ob večje pohištvo ali ob posteljo, nek nevidni varni trikotnik se temu reče. Ok, gremo ob omaro, ker je največji kos v sobi....pa spet - kaj pa psici....verjetno se starši sprašujejo, kaj pa otroci. Ej ne vem in niti ne želim zvedeti, zato.....potres - ne budi me več! hmmm bom, tiho in odgnala to misel kar takoj stran...ali pa tudi ne, če že potem je res ja, ne budi me več in nikogar, ki je takrat ob meni!

Zaspim nazaj, tako kot vedno ko me prezgodaj zbudijo. Sanjam sladke sanje ....


....Zbujena sem bila spet....tokrat ....ma ja, lahko se me tudi tako zbudi, samo če bi bilo bližje in da bi vse skupaj še bolj čutila.