V šoli sem morala tečajnikom povedat kar jim gre. Šola pač ni hec, je delo in je garanje. Če pa tut malo dela ne daš notri je pa polomija. In ja, bila sem malo tečna, ker sem brezveze čakala nekoga, ki ga ni bilo. Mar bi bila doma in vsaj jedla prej kot ob osmih zvečer. To me razjezi in naj jutri zelo pazi kako se bo obnašal, ker bo dobil pred celo skupino serviran svoj greh. Neodgovornih ljudi pa res ne prebavljam v povezavi s psi.
Sem pa danes dobila novega psa. In prva učna ura je bila Prostor. Sva bila tako uspešna da bo kar lepo odlagal. Me je pa mislim da kar sam izbral s svojim prikupnim obrazom in privlačnimi učki. Jebat ga, padam na prijaznost.
Vsi cvetovi bodočnosti so v semenu sedanjosti. (Kitajski pregovor) Še nekaj je novega v pisarni, pripravljam se že na pomlad in mogoče jo bom pričarala že prej, nikoli se ne ve. Narcise in tulipani, pa da vidimo kaj bo če bo.
Čedalje bolj se poglabljam v tele fotke in čedalje bolj me vleče še v en objektiv in pa v fleš. Samo ne, letos je bilo dovolj za ta hobij. Najprej moram naštudirat to kar imam in potem grem naprej.
Še program je treba naštudirat in bo. Vsak dan bo bolje. Mater tole je že droga skor!
Ob tem, ko delaš in raziskuješ in se seveda učiš, ugotoviš, da te lahko hitro kdo za nos potegne. Komu verjet, ali še bolje v kaj verjet. Kaj je res in kaj je igra? Kaj je original in kaj ponaredek.
Kakorkoli obračaš na koncu vedno prideš do sebe in ti si tisti, ki se odločiš kaj oziroma komu verjet. Ti si tisti, ki si pišeš svojo pot!
