Zimska jutra

so ena lepših juter, verjetno zato, ker jih dobim še res v njihovi začetni fazi prebujanja in narava sproti kaže svoje obraze.
Današnji je bil tak, ko se zbudiš takoj in z veliko žlico zajameš vse dobrine, ki ti jih lahko da narava. Pogled proti kamniškim alpam mi je naredil nasmeh na ustih in prebudil vzdih s katerim so pljuča zajela zrak, ker sneg te vedno spomni na nekaj najlepšega. Kamor koli sem pogledala je bilo lepo osvetljeno s sramežljivo sončno svetlobo, ki se je lomila ob modrino neba in oblaki so se pobarvali v čudovite barve. Ko sem sredi gozda stopila z avta me je mraz zarezal v nos. Je, zima je. Vohaš jo s tem, ko je na kamniških alpah sneg in potem mrzli zrak zakorži po ljubljanski kotlini in ti veter reže v obraz pot na pol zmrznjene jutranje solze, ki ti polzi po licu.
Pogledaš proti zasavju, ki je v oblačni modrini, Krim še skoraj v temi, Šmarna gora z belo kapco in čisto na vrhu sramežljivo svetlo modra barva nakazuje, da je nekje na vzhodu že sonce vstalo. Veter naredi s smrekami tak gormki zvok, kot da me narava opozarja, da ne smem misliti, da je sonce zaspalo. Smreke ta zvok naredijo res tako veličasten in potem veter pride do starih listavcev, ki jeseni še niso odvrgli vse posušene liste in zvok postane glasen in nadležen, kot da bi poslušal zvok neštetih branjavk ali pa preveč glasnih činel, ki pripelje do tega, da te bolijo ušesa. Naj se neha. In ja, če se prepustiš narava igra igro s teboj in res so bile misli močnejše od vetra in so listavci utihnili. Saj ne vem je bilo res tako ali pa ji je samo preglasilo šklepetanje mojih zob. Ja zima, veter, sneg......mraz....
Nekdo je napisal Zeleno te ljubim zeleno, jaz pravim zima mora biti bela in belo jo ljubim.
Odpeljem tamali domov, si zapomnim sliko travnika ki je iz ene strani nežno osvetljeno s sramežljivimi žarki sonca, na drugi pa še ovit v poltemo in suhe veje se kotalijo po njem.
Ob takih jutrih si rečem zakaj moram v službo, zakaj? Peljem se po cesti, dobro, da je ravna in lahko opazujem vse strani neba. Sonce in sneg sta naredila kamiške alpe že skoraj vredne greha, Zasavje še spi, oblačno je, ampak vrhovi so sramežljivo posuti s snegom. Tudi tam polhograjsko gorovje al kako se jim že uradno reče je belo, Račica ni bela, je pa Dobeno..... čisto sem zbujena. Pridem na obvoznico in ok vse je v redu, pogled proti Krimu me pomiri, ker je oblačno in ni videti, da bi se sonce prebilo čez. Premišljujem, da imam v avtu v bistvu vse kar rabim. Smučarke hlače, gojzdarje, kapo, pulover iz flisa, rokavice,.....zakaj ne bi svoje spontanosti in impulzivnosti izkoristila enkrat zato, da ...... ma ja saj sem to že naredila in sem odvila in šla za soncem. Že skoraj potegnem telefon iz žepa, pa me glas razuma ustavi, ne ne smem. Cesta ni bila več ravna in je zavijala prosti mostam, ko se je v meni bil boj naj ali naj ne. Rečem ne in sem po eni strani razočarna nad tem, da so leta zameglila spontanost, ko zagledam prizor, ki ga ne vidiš vsak dan. Julijske alpe, obsijane cele s soncem v tako lepi rumeni barvi, ki me je spomnila na polento, verjetno zato, ker jem poletno z mlekom in je bil isti kontrast. Boj se je spet prebudil. Ja, ne, ja ne......premagal je ne. Ni čudno da mi žvižga turbina, ona požre vse moje notranje boje, ker na koncu jih odbije ona.
Prevozila sem rdečo, ker sem morala čim prej med štiri stene, kjer ne morem videti kaj dela narava ker se ne bi več dolgo borila s tropom biglov v svoji glavi in ker so oni goniči bi definitivno dvignila telefon in nekomu rekla: dobro jutro, danes je dan, ko bi lahko vzel nenapovedan dopust.

V ustvarjalnem procesu umetnik postane instrument določenih vitalnih in skrivnostnih sil. (Honore de BALZAC)