Prekoračitev

Ko se naspiš ker dva dni spiš bolj malo se vprašaš ali si mogoče prekoračil kakšno stvar/načelo, samega sebe...., ki se je zgodila/o zadnje dni.

V življenju ni dobrih ali slabih stvari, so samo različne okoliščine (Eyecatching)
Res je okoliščine te vodijo k dejanjem, k mislim, v bistvu je naše življenje itak eno samo prilagajanje okoliščinam.
Najhuje pri tem je, da šele ko pride do okoliščine v kateri lahko izgubiš nekoga ki ga imaš rad, začneš razmišljat o tem kaj ti sploh pomeni in kako bi bilo brez njega.

Napoleon za pogum pravi, da kdor nikdar ni bil v nevarnosti ne more poznati hrabrosti.

Ja, biti hraber v nevarnosti je tisto najtežje. V tebi notri vre, vsa čustva tako negativna kot pozitivna se prepletajo med seboj, daješ obljube sebi samo da dobiš tisto kar v tistem momentu nimaš in ne veš kako bi to dobil. Nemoč in strah ker lahko za vedno ostaneš brez tistega kar ti največ pomeni in ti daje žarek svetlobe v temi te vodita, da tega ne pokažeš na ven.
Ko se le uresniči tista edina želja, ki jo imaš v tistem trenutku si v precepu....ali se zjokat od veselja ali pa dati ven tisti bes, obup ...vse kar je je nabralo med čakanjem na ta trenutek v tebi.

Ma ja, oboje je treba, samo pravo mero je treba najt.

Samo kako se prilagoditi okoliščini....najbolje da se prepustiš, pa vidiš kaj bo.

Prepustiti se.....s tem lahko zagovarjaš kakšno svoje dejanje, ki je prišlo res iz spleta dejanj, ki so bila popolnoma sponata in ja, so pasala v tistem mislim da vsem.
Kaj je tisto, kar te ustavi, da ne narediš tistega, kar si v bistvu želiš, pa hkrati si vseeno ne želiš, ker ......
Predno se odločiš, da boš stopil na plin točno veš, da lahko reskiraš kazen za prehitro vožnjo. Ok plačaš in je.
Ko pa se zaveš, da boš prekoračil mejo ...pa ne veš kaj te čaka potem. In ja, v tistem trenutku odločitve kjer se počutiš podobno kot takrat ko si v največji nevarnosti, se začneš zavedat koliko ti pomeni nekdo.
In dejstvo je, da ti pomeni čisto preveč kot si upaš priznat. Zato je bolje meje ne prekoračit na tak način, ker ni fer najprej do sebe potem pa do drugih.

In tu smo si ljudje in psi različni. Mi baje imamo razum, vsaj znanstveniki tako pravijo. Psi se bi v trenutku ko so na razpotju bi ne bi, odločili za bi, ker jih vodi nagon. Mi pa razmislimo, čeprav nas vodi nagon in rečemo sebi ne....in upamo/vemo, da je ta ne, ne še, ne pa dokončni ne.