Danes zjutraj ni bil moj dan. No začel se je čisto lepo. Počakala sem srni, da sta šla čez cesto, šla počasi mimo poligona, ker sta se ločili vsaka na svojo stran ceste in bi lahko ena ali druga šla na drugo stran.
Psici se polulata in pokakata, gremo nazaj domov. Vsedem se nazaj v avto in grem v službo. 6:46 Super, lepo počasi, da ne pridem prezgodaj v službo. Ker sedaj res delam po sistemu od 7:00 - 15:00. No in jutro se je končalo po 50 tih metrih. Vozim, z nikakršno hitrostjo, ker tisti, ki je bil kdaj pri meni doma ve, da se po naši ulici ne da hitro vozit. Tri hiše pred mano, zagledam sosedovo mačko kako leti proti cesti. Zaviram, v tistih brzini, ki to niti ni bila, je bilo premalo. Zapeljala sem čez njo. Pogledam v ogledalo, ne, pogled ni bil lep. Takoj pokličem sosedo, ker vem da je doma in ji povem kaj se je zgodilo. Seveda ni bilo več pomoči. Če zapelješ čez muco, je logična smrt. Opravičim se, ne enrkat, večkrat. Vem, da ni opravičila, vendar....že zadnjih par dni vsakič ko se peljem mimo bremzam, ker muca leti čez cesto. Nikoli ne počaka, raje gre čez. Ne krivim muce, daleč od tega. A danes ji ni zneslo, meni pa tudi ne. Prehitro, prepozno, ni važno. Muca je umrla. Prizor v ogledalu me bo spremljal še nekaj časa.
Odziv sosede popoldne, ko sem se ji še enkrat opravičila in hotela poravnati del stroškov, ki jih je imela z življenjem mačke, mi je pa potegnl živc. Jaz sem kriva, ker norim po cesti zjutraj, ko sem še vsa zalepljena. Jaz, ki vozim od vseh v ulici najbolj počas. Ja sem, zaspana zjutraj, tako kot vsi, da pa ne spremljam mimo njene bajte okolja, kjer vedno hodijo mački, je pa zadnja stvar, ki jo bom požrla.
Ja, razumem v jezi in žalosti ljudje rečejo veliko preveč. Ampak, dajte met tut malo sočtja. Meni je pa res čisto vseeno, da sem speštala mački glavo in itak sem to naredila zanalašč.
Mislim vse ima svojo mero. Nič več se ne počitim kot morilka, ampak se počutim kot žrtev neodgovornih ljudi, ki imajo spuščene živali in jih ne naučijo, da se umikajo avtom. Ja, tudi moj muc je zunaj, amapak se avtom lepo umika, ker sva se to učila.
Ja, strašno mi je žal, da sem povozila muco. Tolažim se lahko le s tem, da je bila takoj mrtva in ni trpela. Tolažim...to ni nobena tolažba, le malo si operem svojo vest.
Psici se polulata in pokakata, gremo nazaj domov. Vsedem se nazaj v avto in grem v službo. 6:46 Super, lepo počasi, da ne pridem prezgodaj v službo. Ker sedaj res delam po sistemu od 7:00 - 15:00. No in jutro se je končalo po 50 tih metrih. Vozim, z nikakršno hitrostjo, ker tisti, ki je bil kdaj pri meni doma ve, da se po naši ulici ne da hitro vozit. Tri hiše pred mano, zagledam sosedovo mačko kako leti proti cesti. Zaviram, v tistih brzini, ki to niti ni bila, je bilo premalo. Zapeljala sem čez njo. Pogledam v ogledalo, ne, pogled ni bil lep. Takoj pokličem sosedo, ker vem da je doma in ji povem kaj se je zgodilo. Seveda ni bilo več pomoči. Če zapelješ čez muco, je logična smrt. Opravičim se, ne enrkat, večkrat. Vem, da ni opravičila, vendar....že zadnjih par dni vsakič ko se peljem mimo bremzam, ker muca leti čez cesto. Nikoli ne počaka, raje gre čez. Ne krivim muce, daleč od tega. A danes ji ni zneslo, meni pa tudi ne. Prehitro, prepozno, ni važno. Muca je umrla. Prizor v ogledalu me bo spremljal še nekaj časa.
Odziv sosede popoldne, ko sem se ji še enkrat opravičila in hotela poravnati del stroškov, ki jih je imela z življenjem mačke, mi je pa potegnl živc. Jaz sem kriva, ker norim po cesti zjutraj, ko sem še vsa zalepljena. Jaz, ki vozim od vseh v ulici najbolj počas. Ja sem, zaspana zjutraj, tako kot vsi, da pa ne spremljam mimo njene bajte okolja, kjer vedno hodijo mački, je pa zadnja stvar, ki jo bom požrla.
Ja, razumem v jezi in žalosti ljudje rečejo veliko preveč. Ampak, dajte met tut malo sočtja. Meni je pa res čisto vseeno, da sem speštala mački glavo in itak sem to naredila zanalašč.
Mislim vse ima svojo mero. Nič več se ne počitim kot morilka, ampak se počutim kot žrtev neodgovornih ljudi, ki imajo spuščene živali in jih ne naučijo, da se umikajo avtom. Ja, tudi moj muc je zunaj, amapak se avtom lepo umika, ker sva se to učila.
Ja, strašno mi je žal, da sem povozila muco. Tolažim se lahko le s tem, da je bila takoj mrtva in ni trpela. Tolažim...to ni nobena tolažba, le malo si operem svojo vest.
