Sva pa bila oba s Tilnom za, da bi ga imela.
Pri 40-tih se iti prvega otroka, ni ravno mačji kašelj. Sploh če si rečeš - če bo, ma da je po naravni poti in takoj.
Sem proti umetni oploditvi. Moja G sicer pravi, da nimam prav. Ampak dejstvo je, da v narava ve in poskrbi za vse. Zato če se ne bo "prijelo" po naravni poti, pač naravi pravi, da ne. Ali nisva pripravljena ali pa kompatibilna. Čakati na to, da ugotoviva kaj od tega je, pa se ne grem.
In začel se je projekt otrok.
Kot odgovorna starejša oseba, sem šla najprej do svoje G, da mi naredi popoln in podroben "tehnični pregled", vključno z UZ dojk. Interpretacija rezultatov s strani G: začnita seksat!
Super, pa dajmo! :). Ker je sprejela mojo odločitev, da mora biti po naravni poti, sva naredile načrt. 3 mesece si damo časa, da zanosim, če ne, jem Klomifen. Ok, to je bilo edino kar sprejmem, da si pomagam s kemijo. Sem le 40 ;).
Pa je minil prvi in drugi mesec. Sva kar malo pozabila, da če hočeš otroka, je prvi pogoj, da ga delaš prave dni. V teh časih to sploh ni lahko, in mesec ali dva, gresta takoj mimo. Tvoja ovulacija pa tudi.
Loviti prave dni...še tretji mesec je šel mimo brez njih.
Če si vse zapisujem v koledar in me le ta opomni, je skrajni čas, da si dam v opomnik tudi to. A dilema...kako naj to označim? Ker če me bo opominjalo, bo postalo skoraj prisila.
Načrt - kako se bo to grdo slišalo: "načrt seksa" narejen, projekt otrok začet in speljan do konca.
Vse se potem začne na novo in v bistvu za nosečnost zveš, ko greš lulat.
Ko ti navadne cunje več niso prav in začneš hoditi v nosečniško trgovino, je čas, da tudi javno poveš.
Ja, 14 tednov že dete raste v meni in čedalje bolj se ga zavedam ter čakam, da ga spoznam.
