"Ukradena" masaža

Ko je dež, je pri meni vse drugače. Na začetku polno adrenalina, ker je ponavadi potrebno odpovedat polno ljudi, potem pa fino, ker sem tisti dan ali pa saj del dneva lahko frej. Saj ni važno, kaj potem prinese naslendji dan, ampak važno je, da si tisti trenutek frej.
To, da hodim na masažo se moram zahvalit Bajki, ker sem jo nosila okoli in me je tako bolel hrbet, da sem morala narediti nekaj zanj. Kot sem že neštetokrat povedala, sem zaradi nje našla odlične ljudi, ki me spreminjajo in ena izmed njih je Larisa, ki dela tuino masažo.
Tokrat sva se čakale, dva meseca, ker ali ona ni mogla ali pa jaz ne. Takoj, ko sem vedela, da bom imela pol ure danes čist frej sem jo klicala in tudi ona je imela lukno. Itak, da sem bila takoj tam.
Tokrat ni bil nujen hrber, ampak moje roke. Sindrom karpalnega kanala me je zopet obiskal in to tako grdo na desni roki, da ni bilo več za živet. Palec mi je kar trzal samo da sem se česa dotaknila ali roko naslonila. Iz naftalina sem potegnila oprnico in jo nosim že cel teden. Mi deloma pomaga, ker fiksira roko in nima kam, a trzanje je kar ostalo.
Spomnila sem se na reiki in si ga začela delat. Sem naredila napredek, da sem lahko ustavila trzanje, ko se je začelo in počasi se je res začelo zmanjševati.
Vedela sem, da je to spet preveč računalnika - jebeti faks in e študij, ko si skoz potem kle gor :))
Vratna vretenca je treba sprostit, to pa naredi Larisa. No, ko si tam pri njej na mizi in ko te začne obdelovati, ti je sicer malo žal, ker boli k hudič. Ampak, ko greš od nje, si k nov. Zdele jo spet kolnem ker ne da me boli, ampak kot da bi imela eno ogromno utež na vratu in ramah in se ne smem premikat.
Ampak roka ne trza več! Boli me ne več! Jutri bo tudi to že ok.
Kako že..brez bolečine ni rehabilitacije...živela bolečina :)