Med današnjim sprehodom po gozdu, kjer smo najraje hodile, sem se spomnila, da bi danes imela Ajška 13 let. Ob tem sem začutila tako mirnost in spokojnost, ki se je zlivala z okoljem. Prav čutila sem njen duh, kako se za kratko sprehaja z nama in uživa v potki, ki jo je imela najraje.
Ptički so imeli končno spet mir, da so lahko v miru jedli. No kolikor mira imajo pač med seboj.
Pridni jedci so, saj pospravijo kilo sončnic v dveh dneh.
Če mi bodo zato kaj manj semen treve pojedli, bom čisto vesela :)
Zvončki so znanilci pomladi - in pridno kukajo izpod snega.
Še čisto malo, pa bo spet poliogn čisto bel, le da ne od snega, ampak njih.
Z Bajčico sva šle pogledat ali bova imele srečo tudi letos s telohom. Ali sva ga zamudile ali pa še bo. Zaenkrat ga še ni. Sem pa po stopinjah videla, da še nekdo hodi tam mimo, samo se mi zdi da ne z istim namenom kot midve, saj stopinje zavijejo malo stran.
Sem pa danes šla od blizu pogledat, zakaj je čedalje več golih dreves. Mislim, da jih ziher nekaj napada in jim žre lubje - samo to pomeni, da bo tudi drevo kmalu umrlo. Res nihče ne skrbi za gozd, ki vsako leto bolj odmira.
Na koncu bo ostalo res samo še bodeče grmičevje.
Tako škoda, ker je gozd res lep.
Pridni jedci so, saj pospravijo kilo sončnic v dveh dneh.
Če mi bodo zato kaj manj semen treve pojedli, bom čisto vesela :)
Zvončki so znanilci pomladi - in pridno kukajo izpod snega.
Z Bajčico sva šle pogledat ali bova imele srečo tudi letos s telohom. Ali sva ga zamudile ali pa še bo. Zaenkrat ga še ni. Sem pa po stopinjah videla, da še nekdo hodi tam mimo, samo se mi zdi da ne z istim namenom kot midve, saj stopinje zavijejo malo stran.
