Danes sem dokončno zaključila spomladanske tečaje. Najbolj čustven je zaključek skupine, ki zaključi tretji tečaj in lahko rečem, da zaključi "obvezno" šolanje. Konec koncev si s temi psi in ljudmi eno leto. Doživiš vzpone in padce, ljubezen in sovraštvo. V tem letu spoznaš človeka od tistega, kar se na začetku dela da je, do tistega kar noče biti in na koncu, tisto kar res je.
Večina med njimi pride v fazo, ko bi najraje vrgli puško v koruzo in rekli adijo, ja nekateri jo. Seveda, kakšni tudi gredo. Največ osipa je v igralnih urciah, ko ljudje vidijo kaj pomeni imeti psa. Razloga sta pač dva. En je ta, da mislijo zaradi imena, da se igramo in da njim ni potrebno delat nič. Drugi je ta, da ne prenesejo resnice o sebi in pač ne preživijo tega, da pri meni dobijo na pladnju resnico.
Kasnjeje je razlog odhoda le ta, da nimajo denarja za naprej - pa še tukaj se vedno da zmenit, tako da odpada skoraj da ni.
Ko enkrat naredijo malo šolo, je zadnji tečaj samo še češnjica na vrhu smetane.Sploh ker so odnosi že sproščeni, ker so ljudje to kar so, ne to kar želijo biti. Vsi že vemo kdo smo, kaj smo in kaj lahko od koga pričakujemo. Moja naloga v zadnjem tečaju, je samo še vodenje do cilja - imeti spuščenega psa.
In to dosežemo.
Težko je gledat posameznike, ki so vložili vase in v psa veliko več kot ostali, pa vseeno ne morejo imeti spuščenega psa. Pač pes s preteklostjo, ki je nismo imeli pod kontrolo in pes z močnimi nagoni ne morejo biti spuščeni. Lahko, samo zakaj bi izivali usodo, če je ni potrebno. Taki so mi posebno dragi, ne psi, ljudje. In zaradi njih mi je najbolj hudo. Ampak včasih vsem ni mogoče uresničit sanj.
Danes smo se ob prijetnem druženju pogovarjali o tem, kaj smo si najbolj zapomnili. Res je, da sem jim prej povedala svoje merilo uspešnosti - moje merilo...če me niso vsaj enkrat želeli utopiti v žlici vode, nisem bila dobra :) - kot kaže sem bila odlična, ker so me nekateri želeli večkrat ;)
In potem so se razgovorili tečajniki. Kaj so si zapomnili - jah kaj le drugega kot moje stavke. Posluš ti, tvoj pes.... ti pa še nisi....moraš se spremenit.....ko sem tako poslušala vseh 12 ljudi, sem ugotovila, da jih je vseh 12 bilo danes ravno zaradi tega še vedno ob meni. Ker jim nisem olepšavala stvari, ampak sem jim pomagala, da so se potegnili iz "dreka" in postali boljši ljudje in predvsem pravi lastniki psov.
Res je, da če ne bi dala sebe v vsakega posebej, jih ne bi čutila kdaj je komu potrebno poslati mail, kdaj je koga potrebno poklicati. Ampak to, da so se odprli, da so mi pustili, da jih čutim je moja zasluga- da sem v tem letu dni, kar me pozanjo, v njih pridobila zaupanje in so se mi odprli. Saj ne tako zavedno, da bi z vsemi postala prijateljica. Ne, to ne. Odprli so mi svoja čutila in s tem pustili, da jih čutim.
Ko prideš na to stopnjo, je odnos čist in lahko pelje naprej do skupnega cilja.
Nekateri ljudje tega niso sposobni narediti. Odpreti se toliko, da bi spustili energijo čez sebe. Pri takih ljudeh potem ne štima niti odnos s posm in nikoli nista čisto tako povezana kot bi lahko bila.
Ljudje smo si različni in iz te različnosti si izberemo različne pse. Pes nam vedno odgovori na naše notranje stanje. Če smo mi odprti, odkriti je tak do nas tudi pes.
To je tisto, kar sem jih naučila. Biti dober vodnik svojega psa, biti odkrti do njega in ga sprejeti takšnega kot je. Tudi pes nas sprejem takega kot smo. Nas ne spremininja, le s svojim vedenjem nas opominja na naše reakcije, ki smo jih pozabili ali pa zaradi takšnih in drugačnih vplivov nekam skrili. Pes nam ne dovoli polovičarstva in neodločnosti. Pes nas, če mu pustimo, nauči živeti in preživeti.
Denar ne odtehta tega kar dajem ljudem. Odteha to, ko vidim in slišim ljudi govoriti o meni z nekim posebnim občutkom. Z nekim spoštovanjem. Ne strahom, to mogoče na začetku, predno ugotovijo, da sem na njihovi strani in ne kotra njim. To njihovo govorenje o meni mi pove, da sem se jih dotaknila in da sem postala del njih, njihovega srca in njihovega obnašanja. Da nisem le tista, ki gre mimo njih, ampak tista, ki si jo zapomnejo.
Vseeno pa je lepo slišat, ko ti nekdo reče iskreno hvala. Po teh iskernih hvala veš, koliko si vreden.
Večina med njimi pride v fazo, ko bi najraje vrgli puško v koruzo in rekli adijo, ja nekateri jo. Seveda, kakšni tudi gredo. Največ osipa je v igralnih urciah, ko ljudje vidijo kaj pomeni imeti psa. Razloga sta pač dva. En je ta, da mislijo zaradi imena, da se igramo in da njim ni potrebno delat nič. Drugi je ta, da ne prenesejo resnice o sebi in pač ne preživijo tega, da pri meni dobijo na pladnju resnico.
Kasnjeje je razlog odhoda le ta, da nimajo denarja za naprej - pa še tukaj se vedno da zmenit, tako da odpada skoraj da ni.
Ko enkrat naredijo malo šolo, je zadnji tečaj samo še češnjica na vrhu smetane.Sploh ker so odnosi že sproščeni, ker so ljudje to kar so, ne to kar želijo biti. Vsi že vemo kdo smo, kaj smo in kaj lahko od koga pričakujemo. Moja naloga v zadnjem tečaju, je samo še vodenje do cilja - imeti spuščenega psa.
In to dosežemo.
Težko je gledat posameznike, ki so vložili vase in v psa veliko več kot ostali, pa vseeno ne morejo imeti spuščenega psa. Pač pes s preteklostjo, ki je nismo imeli pod kontrolo in pes z močnimi nagoni ne morejo biti spuščeni. Lahko, samo zakaj bi izivali usodo, če je ni potrebno. Taki so mi posebno dragi, ne psi, ljudje. In zaradi njih mi je najbolj hudo. Ampak včasih vsem ni mogoče uresničit sanj.
Danes smo se ob prijetnem druženju pogovarjali o tem, kaj smo si najbolj zapomnili. Res je, da sem jim prej povedala svoje merilo uspešnosti - moje merilo...če me niso vsaj enkrat želeli utopiti v žlici vode, nisem bila dobra :) - kot kaže sem bila odlična, ker so me nekateri želeli večkrat ;)
In potem so se razgovorili tečajniki. Kaj so si zapomnili - jah kaj le drugega kot moje stavke. Posluš ti, tvoj pes.... ti pa še nisi....moraš se spremenit.....ko sem tako poslušala vseh 12 ljudi, sem ugotovila, da jih je vseh 12 bilo danes ravno zaradi tega še vedno ob meni. Ker jim nisem olepšavala stvari, ampak sem jim pomagala, da so se potegnili iz "dreka" in postali boljši ljudje in predvsem pravi lastniki psov.
Res je, da če ne bi dala sebe v vsakega posebej, jih ne bi čutila kdaj je komu potrebno poslati mail, kdaj je koga potrebno poklicati. Ampak to, da so se odprli, da so mi pustili, da jih čutim je moja zasluga- da sem v tem letu dni, kar me pozanjo, v njih pridobila zaupanje in so se mi odprli. Saj ne tako zavedno, da bi z vsemi postala prijateljica. Ne, to ne. Odprli so mi svoja čutila in s tem pustili, da jih čutim.
Ko prideš na to stopnjo, je odnos čist in lahko pelje naprej do skupnega cilja.
Nekateri ljudje tega niso sposobni narediti. Odpreti se toliko, da bi spustili energijo čez sebe. Pri takih ljudeh potem ne štima niti odnos s posm in nikoli nista čisto tako povezana kot bi lahko bila.
Ljudje smo si različni in iz te različnosti si izberemo različne pse. Pes nam vedno odgovori na naše notranje stanje. Če smo mi odprti, odkriti je tak do nas tudi pes.
To je tisto, kar sem jih naučila. Biti dober vodnik svojega psa, biti odkrti do njega in ga sprejeti takšnega kot je. Tudi pes nas sprejem takega kot smo. Nas ne spremininja, le s svojim vedenjem nas opominja na naše reakcije, ki smo jih pozabili ali pa zaradi takšnih in drugačnih vplivov nekam skrili. Pes nam ne dovoli polovičarstva in neodločnosti. Pes nas, če mu pustimo, nauči živeti in preživeti.
Denar ne odtehta tega kar dajem ljudem. Odteha to, ko vidim in slišim ljudi govoriti o meni z nekim posebnim občutkom. Z nekim spoštovanjem. Ne strahom, to mogoče na začetku, predno ugotovijo, da sem na njihovi strani in ne kotra njim. To njihovo govorenje o meni mi pove, da sem se jih dotaknila in da sem postala del njih, njihovega srca in njihovega obnašanja. Da nisem le tista, ki gre mimo njih, ampak tista, ki si jo zapomnejo.
Vseeno pa je lepo slišat, ko ti nekdo reče iskreno hvala. Po teh iskernih hvala veš, koliko si vreden.
