četrtek, 16. junij 2011

Kje je že to

Saj ni tako daleč, pisal se je ponedeljek 6.6, ko sem morala it iz službe domov, že takoj zjutraj, ko je prišel šef. Tako filmsko je bilo vse skupaj. Ok, naj ima šef kao zadnjo besedo zato, da bo lahko ustrahoval zaposlene. Mene pač ne bo več.
In vsega skupaj 10 dni, pa sem zbrisala vse kar se je dogajalo zadnjih 12 let. Samo vem, da sem nekam hodila, ker sem pač morala.
Če je Bog na tem svetu, mi tega ne bo več potrebno počet.
Ne mislim delat, to zelo rada počnem. Ampak nekam hodit zato ker moram.
Verjamem v moč lune in verjamem v moč narave. Zato me tako fascinira, ko se pokaže v svoji luči.
Današnja luna je bila še boljša kot tista včeraj. Svetla, fascinantna, moč dajoča. Že včeraj sem se filala z njeno energijo, danes se jo dobila še več.
Lahko delam in služim s tem v čemer sem dobra in kar mi je v veselje. To kar sem želela, sem dobila.
Je to začetek ali slovo....oboje!
Veliko morje me je odplavilo na odprto, zdaj me premetava kot travo v veliki reki. Zemlja in veličastno vreme me premikata, odpeljala sta me stran in napolnjujeta mojo notranjost z radostjo (uvavnik)