Več ali manj gledam v nebo in čakam. Bo nehalo deževati? Bo malo manj lilo? Dežuje, ne dežuje...ja, ta teden je teden namakanja. Saj je prav tako. Mora sprati vso nesnago, ki se je nabrala v tem času in mora počistit teren, da se lahko začne na novo.
Začetki so prilagojeni dežju, saj moraš naravi pustiti to, kar si je zamislila, da je prav.
Ko bo vse sprano in ko bo narejen prostor za nove stvari, bo samo še lepše vse.
Kaj delam in kaj bom počela?
Imela bom čas za moji dve. Imela bom čas zase. To ne pomeni, da ne bom nič delala. Ne, delal bom veliko, le da bom delala to, kar ne uničuje mojega zdravja ampak ga le krepi.
Svet gledam z drugimi očmi. Gledam ga takšnega kakršen je. Po eni stran lep in umazan, po drugi pa tako mističen. Vzamem si tisto, kar mi paše. Enkrat lepo, drugič grdo. Ne v škodo drugim in predvsem ne sebi.
Dojeti moram še, kaj se je zgodilo. Narava mi daje odgovore, še prebrati jih ne znam. Zakaj ta teden toliko dežja, mi je postalo jasno šele, ko sem začela pisati za blog.
Zakaj tako lep zahod v ponedeljek? Ker se odpira nova stran.
Kaj torej počnem? Tisto, kar znam najboljše!
Začetki so prilagojeni dežju, saj moraš naravi pustiti to, kar si je zamislila, da je prav.
Ko bo vse sprano in ko bo narejen prostor za nove stvari, bo samo še lepše vse.
Kaj delam in kaj bom počela?
Dojeti moram še, kaj se je zgodilo. Narava mi daje odgovore, še prebrati jih ne znam. Zakaj ta teden toliko dežja, mi je postalo jasno šele, ko sem začela pisati za blog.
Zakaj tako lep zahod v ponedeljek? Ker se odpira nova stran.
Kaj torej počnem? Tisto, kar znam najboljše!
Počasi se daleč pride!
