Slovenski pasji forumi

Slovenski pasji forumi odražajo kulturo naroda in njegovo trenutno zavest.
Smisel forumov ni v tem, da bi podale pametne informacije, ampak v tem, da ima vsak svoj prav in da vsak vleče svoj prav, ne glede na vse.
Vsaka tema se sprevrže v kreg  enih in istih oseb, ki so na koncu že tako predvidljive, da lahko že skoraj odgovoriš namesto njih. Mogoče se kje zmotiš za besedo, dve....
Vse te osebe svetujejo, pametnujejo, se oglašajo povsod.
Ne, nimajo znanja o vsem, ker če bi ga imele ne bi delale v nekih firmah, ponavadi popolnoma neperspektivno, rutinsko delo, ki od njih ne pričakuje ravno veliko kreativnosti in znanja.
Takšni ljudje, ki imajo znanje in izkušnje, ne hodijo vsak dan na forume in nimajo časa debatirat z ljudmi in predvsem ne v nedogled uveljavljat svoj prav. Vsak pameten človek nekje potegne črto in pusti tistemu, ki mislim, da mora imeti prav, da ima prav.
Je pa žalostno to, da forume v pričakovanju neke podpore, nekega izobraževanja berejo ljudje, ki vstopajo na to sceno in so zaenkrat še brez znanja. Ker berejo forume in vidijo, da svetujejo ljudje, ki imajo veliko število postov, je jasno, da je njim za verjet.
In jim verjamejo in se družijo tega kar preberejo. Saj nekdo, ki ima toliko za povedat, nekaj že ve.
Potem pa padejo na realna tja in ugotovijo, da to ni ravno res. Predvsem pa preberejo kar nekaj foruma in ne samo tisto, kar jih trenutno zanima. Ko pa preberejo več različnih tem (/forumov), dobijo seštevek teh oseb z veliko posti. Ugotovijo, da vsi ti ljudje, z veliko posti sploh nimajo toliko znanja in izkušenj in da njihovi psi, kar bi pričkovali po vse nasvetih, ki jih dajejo, sploh niso pridni. Torej, svetuje tisti, ki ima njveč problemov in ki niti sam ne ve kaj bi rad.
Saj v bistvu je čisto logično vse skupaj. Nekdo ki ve kaj bi rad in ki mu stvari v življenju finkcionirajo ne bo iskal stalno nekaj novega in ne bo vsake pol leta menjal načina šolanja, pes pa pri straosti toliko in toliko let, še vedno ne bo tak kot bi moral biti, in še vedno kdaj uščipne in nadere ljudi.Vdružbi psov je sicer ok, samo ne sme se pa....
Ko se človek prebije čez različne teme začne povezovati med seboj in kar naekrat se podoba človeka z veliko posti razbij v prah.
Slovenci pa veliko govorimo in bolj malo naredimo.
Ne samo v kinologiji. Povsod. Vse povsod znamo pametnovati, znamo modrovati, svetovati...nihče pa ne naredi koraka naprej in ne naredi niti procent tega, kar zna povedati.
Ker smo narod, ki je v osnovi zamorjen in ki se kot hijena pravi na nekoga, ki ni zamorjen in ki je uspešen.
Da pa zaradi tega potepta še vse ljudi, ki nimajo časa prebrati vseh tem in sestavit skupaj mozaik oz, profila pisočega...je to važno? Kje pa, važno je da posameznik tolče ven. Važno je da se sliši.
Slovenc nikoli ne bo srečen. Ker ne zna biti srečen!

Revija Moj pes

Link za povečano izdajo: https://picasaweb.google.com/bajka04/Aleksander#5623651060947261554

Ajšika šepa

Saj vem, starost je starost in vsak dan ji je posebej podarjen, ampak.. Ajšika šepa. Zadnje nogico so malce trde in na zadnjo desno pošepava. Sem ji dala protibolečinske tabletke. Bo kmalu bolje, no upam da bo.
Zadnje čase se nam velikokrat zgodi, da če pretiravamo - preveč mečemo strožke kmalu začnemo šepat.
Danes sem mislila, da je bilo krivo plavanje, pa mi je oči rekel, da je šepala že na njunem sprehodu.
Vem, ne sem pustit, da preveč skače, ne smem ji metati dolge v savo, ker ona bi kar šla. In gre.

Nihče ni večen to je dejstvo. Vem, da bo prišel dan, ko se bova morale posloviti. Že sedaj imam polne oči solz, pa sploh še ni čas.
Imeti takšnega psa, kot je Ajša....je danos, ki ti je dana enkrat v življenju.

Lepo je slišat hvala

Danes sem dokončno zaključila spomladanske tečaje. Najbolj čustven je zaključek skupine, ki zaključi tretji tečaj in lahko rečem, da zaključi "obvezno" šolanje. Konec koncev si s temi psi in ljudmi eno leto. Doživiš vzpone in padce, ljubezen in sovraštvo. V tem letu spoznaš človeka od tistega, kar se na začetku dela da je, do tistega kar noče biti in na koncu, tisto kar res je.
Večina med njimi pride v fazo, ko bi najraje vrgli puško v koruzo in rekli adijo, ja nekateri jo. Seveda, kakšni tudi gredo. Največ osipa je v igralnih urciah, ko ljudje vidijo kaj pomeni imeti psa. Razloga sta pač dva. En je ta, da mislijo zaradi imena, da se igramo in da njim ni potrebno delat nič. Drugi je ta, da ne prenesejo resnice o sebi in pač ne preživijo tega, da pri meni dobijo na pladnju resnico.
Kasnjeje je razlog odhoda le ta, da nimajo denarja za naprej - pa še tukaj se vedno da zmenit, tako da odpada skoraj da ni.
Ko enkrat naredijo malo šolo, je zadnji tečaj samo še češnjica na vrhu smetane.Sploh ker so odnosi že sproščeni, ker so ljudje to kar so, ne to kar želijo biti. Vsi že vemo kdo smo, kaj smo in kaj lahko od koga pričakujemo. Moja naloga v zadnjem tečaju, je samo še vodenje do cilja - imeti spuščenega psa.
In to dosežemo.
Težko je gledat posameznike, ki so vložili vase in v psa veliko več kot ostali, pa vseeno ne morejo imeti spuščenega psa. Pač pes s preteklostjo, ki je nismo imeli pod kontrolo in pes z močnimi nagoni ne morejo biti spuščeni. Lahko, samo zakaj bi izivali usodo, če je ni potrebno. Taki so mi posebno dragi, ne psi, ljudje. In zaradi njih mi je najbolj hudo. Ampak včasih vsem ni mogoče uresničit sanj.
Danes smo se ob prijetnem druženju pogovarjali o tem, kaj smo si najbolj zapomnili. Res je, da sem jim prej povedala svoje merilo uspešnosti - moje merilo...če me niso vsaj enkrat želeli utopiti v žlici vode, nisem bila dobra :) - kot kaže sem bila odlična, ker so me nekateri želeli večkrat ;)
In potem so se razgovorili tečajniki. Kaj so si zapomnili - jah kaj le drugega kot moje stavke. Posluš ti, tvoj pes.... ti pa še nisi....moraš se spremenit.....ko sem tako poslušala vseh 12 ljudi, sem ugotovila, da jih je vseh 12 bilo danes ravno zaradi tega še vedno ob meni. Ker jim nisem olepšavala stvari, ampak sem jim pomagala, da so se potegnili iz "dreka" in postali boljši ljudje in predvsem pravi lastniki psov.

Res je, da če ne bi dala sebe v vsakega posebej, jih ne bi čutila kdaj je komu potrebno poslati mail, kdaj je koga potrebno poklicati. Ampak to, da so se odprli, da so mi pustili, da jih čutim je moja zasluga- da sem v tem letu dni, kar me pozanjo, v njih pridobila zaupanje in so se mi odprli. Saj ne tako zavedno, da bi z vsemi postala prijateljica. Ne, to ne. Odprli so mi svoja čutila in s tem pustili, da jih čutim.
Ko prideš na to stopnjo, je odnos čist in lahko pelje naprej do skupnega cilja.
Nekateri ljudje tega niso sposobni narediti. Odpreti se toliko, da bi spustili energijo čez sebe. Pri takih ljudeh potem ne štima niti odnos s posm in nikoli nista čisto tako povezana kot bi lahko bila.
Ljudje smo si različni in iz te različnosti si izberemo različne pse. Pes nam vedno odgovori na naše notranje stanje. Če smo mi odprti, odkriti je tak do nas tudi pes.

To je tisto, kar sem jih naučila. Biti dober vodnik svojega psa, biti odkrti do njega in ga sprejeti takšnega kot je. Tudi pes nas sprejem takega kot smo. Nas ne spremininja, le s svojim vedenjem nas opominja na naše reakcije, ki smo jih pozabili ali pa zaradi takšnih in drugačnih vplivov nekam skrili. Pes nam ne dovoli polovičarstva in neodločnosti. Pes nas, če mu pustimo, nauči živeti in preživeti.

Denar ne odtehta tega kar dajem ljudem. Odteha to, ko vidim in slišim ljudi govoriti o meni z nekim posebnim občutkom. Z nekim spoštovanjem. Ne strahom, to mogoče na začetku, predno ugotovijo, da sem na njihovi strani in  ne kotra njim. To njihovo govorenje o meni mi pove, da sem se jih dotaknila in da sem postala del njih, njihovega srca in njihovega obnašanja. Da nisem le tista, ki gre mimo njih, ampak tista, ki si jo zapomnejo.
Vseeno pa je lepo slišat, ko ti nekdo reče iskreno hvala. Po teh iskernih hvala veš, koliko si vreden.

Majhni koraki so prava pot, k spremembi

Srečujem se s problemom, ko ljudje želijo preveč. Govorim o prevzgoji psa. Problematičen pes je vsak pes, ki s svojim vedenjem moti in otežuje življenje svojega skrbnika.
Kaj so razlogi, da me ljudje poiščejo:
Pes me vleče in ne posluša. Potegne me tako močno, da sem že padla.
Pes me grize, ko mu ni kaj všeč. Pes renči vame. Pes laja in se zaganja vame. Pes skače po meni, pes me nič ne uboga.
Ja, vse to so problematični psi.
To vedenje se je začelo že veliko prej, predno je lastnik ugotovil, da je njihov pes problematičen pes. Da je postal njim in okolici nevaren pes.
Ko je mera polna in življenje nevzdržno, se začne iskanje pasje šole. Večina išče pasja šola za problematične pse. Takšne pasje šole, ki bi se ukvarjala samo s tem ni. Imajo programe prevzgoje nevarnih psov. Nikakor pa niso specializirane pasje šole za problematične in nevarne pse.
Ko se končno odločijo in najdejo šolo se začne prevzgoja.
Seveda, pod pogojem, da so se res odločili, da tako ne gre več naprej. Da je pasje vedenje nevzdržno in ga je potrebno spremenit.
Počasi, korak za korakom, te čaka trnjeva pot do uspeha. Tukaj pa je problem, nihče nima časa in vsi bi želeli takoj.
Pasja vzgoja in šolanje psa je proces. Proces, ki se ne začne danes in  konča jutri. Proces, ki predvsem zahteva od lastnika psa, da se spremeni in da ve kaj hoče od psa.
Dokler lastnik ne ve kaj hoče od psa. ne more pes delati to, kar hočemo. Tisto kar ne vemo, se ne more zgoditi.
Zato je prevzgoja psa in tudi čisto osnovna šola psa v prvi vrsti sprememeba vedenja lastnika.
Koliko potrpežljivih ljudi se loti tega...potrpežljivosti se je potrebno naučit. Neučakanost pa pride kar sama od sebe ;)

Mladički

Včeraj sem šla pogledat svoje bodoče tečajnika. Pa to sploh ni bilo res. Šla sem pogledat male kepice, ki skačejo naokoli.
Tina in Miha sta me prišla iskat in skupaj smo se odpeljali v Prevdovr k Brihti in njenim mladičkom. No seveda smo šli na obisk tudi k Nini, Črtu,  ter njunima luštnima otrokoma.
Nina in Črt sta pesjanarja po duši, kar se vidi takoj, ko prideš k njima. Trije psi, dva otroka, vsi so skupaj, prav nič ne komplicirajo, saj so vsi del družine. Ups, sem pozabila še muca, mislim da jih imajo celo več. Videla sem le enega.

Skupaj imata psarno sestavljeno iz imen njunih otrok Valgaia, kar ti že v naprej pove, da sta ljubča in skrbna in ti nakazuje kako skrbita za pse in kaj je njun cilj vzreje. Imeti zdrave, lepe in karakterno tipične pse, ki so družinski psi.

Mladički bodo navajeni na vse, ker živijo z njimi, ker so stalno v stiku tako z odraslimi, kot otroci, s psi in mucami. V bistvu je težko reci, kaj vse ne bodo spoznali, saj v okolju kjer živijo in v družbi, ki jih obdaja, nemogoče napovedati kaj bo in kdo pride. Psi niso izolirani, niso v kletki, psi so med njimi in v okolju, ker se stalno nekaj dogaja.

Vse to se pozna na mladičkih. So popolnoma odprti, ničesar se ne bojijo, so firbčni, zvedavi in predvsem so vsi navajeni ljudi.
Upam, da bom, ko bom iskala naslednjega psa, naletela na vzreditelje, ki imajo leglo tako kot Nina in Črt, ki mladičkom omogočijo res tisto največ kar jim lahko.
S tem bodoči lastniki dobijo res mladička, ki ga samo še vodijo naprej v psa, ki so si ga vedno želeli.

Vsekakor vzreditelji ki jih lakho priporočam in ki jih dam lahko za zgled, kako se psičke pravilno pripravi na življenje.
Vse slikice in njun kontakt.

Diplome in darila

Saj je luštno imeti toliko tečajnikov. Ko pa čss množičnih zaključkov....se pa spremenim v dedka mraza in tiskarno. Veliko jih je letos. Številka krepko presega pričakovanja.
Letošnji seniorji:
Lepotička Šila 

Pe ena lepotička Iša

Navihanec Nace

Prijazen Kastro

Gospodična Živa

Gospod Dante

Njegov prijatelj Jack

Kompanjon Čarli

Nazadnje se nam je pridružil še Blum

Malce nagajivi Tito

In Bela, ki spravi vse v tek

Nadvse luštna skupina so bili. Poleti itak nadaljujemo, za jesen se moramo pa spomnim neko novo ime. Senior liga part II :)

Četrte igralne urice pa pse

so se danes končale. Ta skupina mi je bila na začetku rizična, saj so se zbrali ljudje različnih starost. Na koncu pa je postala skupina, ki se je najbolj povezala med seboj. Danes sem zvedela, da hodijo tudi na skupne sprehode. To je cilj pasje šole. Da se ljudje tudi zunaj nje družijo in da postanejo prijatelji.
Psi iz te skupine. So pa tako pocukrano luštni.

To je le del njih. Izsek najbolj odbitih današnjih slikic.
Danes so bili res luštni in današnji dan je bil prav sproščujoč. Ko vidiš da skupina res postane skupina tudi zunaj šole veš, da delaš prav.

Zaključki in začetki

Teden zaključkov je. Mala šola je že imela zaključek.

Letošnja mala šola je bila izredno močna. Tudi bili so fantastični. Delali smo res lepo in mislim, da se to pozna tudi psom.
Včeraj smo imeli zaključek meni zelo ljube skupine, s katero smo prvič naredili nadaljevanje šolanja in smo jo poimenovali senior liga. V njej so res sami prijetni ljudje, ki uživajo skupaj, uživaju v druženju lastnikov in psov. Tudi psi se med seboj fantastično razumejo, tako da je vprašanje že ali se družijo zaradi sebe ali zaradi psov. Saj ni važno zakaj, važno je, da nam je fino.
Včeraj je bil presenečenje definitivno torta z logotipom Bajke. To je tisto, kar ti malo spodmaje noge in ko vidi, da te imajo ljudje radi.

Pred zaključkom smo imeli še prve praktične igralne urice. Novi malčki, ki bodo zrasli v velike pse.

Konec vedno pomeni začetek.

Ljudlje smo različni

Dlje časa ko delam z ljudmi, raje imam živali.
Pa ne zato, ker bi bila ljudomrznež, daleč od tega. Določen tip ljudi me v to prisili. Dejstvo je, da če obračaš toliko ljudi kot jih, spoznaš vse sorte ljudi. Eni so taki, drugi drugačni. Predvsem pa v času, ko traja tečaj začno izstopati egoisti in ljudje brez osebne kulture. Pokažejo se pa tudi tisti, ki so pristni, ki so topli, ki so ljudje.
Žal mi je za tiste, ki niso ravno samozavestni, ki niso odločni, ki se bojijo izstopit iz sence.Takim se res posvetim, kolikor mi pač pustijo in še več.
Je, najlažje je delati s tistimi, ki vedo zakaj so prišli k tebi in ki vedo kaj hočejo od tebe. S takimi ni problema in taki napredujejo v višave, kjer ni meja.
So pa še tisti tretji, ki so prišli, ker je to moderno. Ki se niti niso zavedali kaj pomeni imeti psa, kaj šele pomeni pasja šola. Ti so na začetku vsi navdušeni, vshičeni. Ko pa ni več po njihovo, ker pes pač v nekem trenutku reče ne, se jim pa sesuje svet. Takrat pa iz njih privre ven vse tisto, kar skrivajo celo življenje in kar ne priznajo tudi sebi. Ne bodo priznali krivde, kaj šele, da bi stopili iz svoje počene lupine in naredili kaj zato, da bi bilo drugače. Dajmo se raje delat, da ni nič, dajmo čakat da mine in predvsem dajmo upat, da nihče ni videl.
Ampak točno tak način razmišljanja je postal njihov način življenja, ki se kaže tudi na drugih področjih.
Če si v skupini, moraš igrati po pravilih skupine! Če si nekje v neki skupnosti se moraš držati pravil skupnosti.
Če tega človek nima v sebi, mu ne pomaga tudi stalno opozarjanje in teženje. Enostavno nima. In tudi se mu ne zdi pomembno to, da bi pospravil za seboj, da bi rekel hvala, da bi vprašal če kaj pomaga. Ne, oni so bogovi, ki jih nihče ne vidi. In bogovi si ne bodo pustili, da se jih ukazuje, da se jih popravlja in da se jih sploh kaj reče.
Taki so. Ljudje brez kulture, slepi egoisti in vaše zagledani, pardon izrazu, kreteni.
S kakšno pravico onasnežujejo skupnost v katero so prišli prostovoljno. S kakšno pravico si dovolijo, da drugi pospravljajo za njimi. S kakšno pravico motijo tiste, ki so tam zato, da se nekaj naučijo, da se imajo fino in da se družijo in uživajo.
Posiljevanje ljudi z egoizmom...ne, tega ne bom dovolila pri sebi in pika. Pri meni v šoli bodo taki leteli ven. Pa je to lepo ali pa grdo
Lepo ali pa grdo. V tej pobegli družbi, kjer so vrednoste in načela šla k vragu, bom podpirala ljudi, ki mislijo tako kot jaz.
Ne, ne utirjam sveta nazaj v tirnico. Lahko pa podpiram ljudi, ki si želijo biti ljudje in ki želijo živeti v svetu vrednot in načel.

Spet imam čas

Vedno mi je lepo pri srcu, ko imam čas za svoji dve punci. Ko sem doma, in ko gremo ven, takrat, ko hočeta in ne takrat, ko morata. Sedaj, ko končujem s tečaji in bom teoretično imela manj dela, bom preživela, kar se le da časa z njima. Res je, da poletje ni ravno čas, ko bi hodile ven. Ok, danes se mi je uspelo prehladit, ker je bilo 10 stopinj.
Za večerni sprehod sem se oblekla, pa tudi sonček je pokazal svoj obraz. Sprehod po sončku, ki ni omejen s časom...le kaj gre še zraven.
Nekoč upam, da bom imela čas in se bom poglobila v fotografije. Upam...to je ena želja, ki bi se morala uresničit, seveda, če bom imela čas.

To smo delale. Izkoristile čas, sonce in fotkič.

Ni več skupin

Danes sem imela prvo res uradno frej soboto od januarja. No, to ne pomeni, da nisem delala, individualci ostajajo.
Današnja sobota je bila posebna. Zjutraj sem šla na svoj zadnji izpit in nisem imela po njem predavanja - ker predavanj več ni. Konec, zmanjkalo je tem. Sploh ne morem verjeti, da se je to res zgodilo.
Je bil pa dan že zjutraj pokvarjen. Namreč na bavarcu je bila nesreča, popoldne sem prebrala, da je šel avto v rdečo in zbil motorista. Motor in avto sta bila na koncu podvoza. Motor kar je od njega ostalo, je ležal kot smet na tleh. Motorista so hudo ranjenega odpeljali v bolnico. Bojim se, da bo še en invalid več na tem svetu, zaradi prepotentnega mulca, po možnosti še od včeraj. Dan mi je pokvaril vonj, ki je bil na kraju nesreče. Smrdelo je po smrti. Dobesedno tako- vonj, ki se ga ne da opisat. Dobesedno vonj smrti.

Popoldne sem maltežanki dopovedala, da se je potrebno pustit česat, pa če ji je to všeč ali ne. Lastniki popuščajo od prvega dne in se ne zavedajo, da bo vseeno zrastel in postal mali pes.
Ta teden imam samo take...male, a tehničarje ;)

Kje je že to

Saj ni tako daleč, pisal se je ponedeljek 6.6, ko sem morala it iz službe domov, že takoj zjutraj, ko je prišel šef. Tako filmsko je bilo vse skupaj. Ok, naj ima šef kao zadnjo besedo zato, da bo lahko ustrahoval zaposlene. Mene pač ne bo več.
In vsega skupaj 10 dni, pa sem zbrisala vse kar se je dogajalo zadnjih 12 let. Samo vem, da sem nekam hodila, ker sem pač morala.
Če je Bog na tem svetu, mi tega ne bo več potrebno počet.
Ne mislim delat, to zelo rada počnem. Ampak nekam hodit zato ker moram.
Verjamem v moč lune in verjamem v moč narave. Zato me tako fascinira, ko se pokaže v svoji luči.

Današnja luna je bila še boljša kot tista včeraj. Svetla, fascinantna, moč dajoča. Že včeraj sem se filala z njeno energijo, danes se jo dobila še več.

Lahko delam in služim s tem v čemer sem dobra in kar mi je v veselje. To kar sem želela, sem dobila.

Je to začetek ali slovo....oboje!

Veliko morje me je odplavilo na odprto, zdaj me premetava kot travo v veliki reki. Zemlja in veličastno vreme me premikata, odpeljala sta me stran in napolnjujeta mojo notranjost z radostjo (uvavnik)

Vrnil so nam luno.

Včerajšnji lunin mrk me res ni fasciniral. Mi je bilo pa všeč, ko se je luna vračala nazaj.
Predvidevam, da je to res zato, ker to daje novo življenje, novo upanje in novo pot.

 

 Luna v vsej svoji lepoti je še vedno najlepša, ko je polna in vidna.