Včasih se sprašujem, kam mi bežijo dnevi. Kaj gre moj čas. Bolj kot ga organiziram manj ga imam. Bolj kot organiziram, več ljudi imam. No, sedaj sem definitivno dosegla limit in tako bo še en mesec. Razen tistih z odločbo, jih ne jemljem več. Z odločbo, haha....ko pride prvi, častim!
Slovenija je ena taka mala državica, kjer slej kot prej zveš vse, tudi tisto česar nočeš. Poslušaš o enem psu, ki je ubil že 3 pse, ki je lastnikovo hči zgrizel tako, da ima 60 šivov. Ta pes je za na injekcijo ali pa res za v divjino, nekam kjer ni ljudi - torej, tega ni. In potem poslušam naprej, da so mu lastniki odpeljali konja, ker ni skrbel zanj, da nima keša, da .......saj me niti ne zanima, ker je to že skoraj da klasična zgodba. Edino kar me prokleto zanima je to, s čim vedno nategne uradne ljudi. Ker....teh psov ni veliko v slo. In v istem kraju je težko še en tak. Zato sem seštela ena in ena, ki mi je dalo vsoto - ta človek bi moral biti že v začetku leta pri meni. Pa ga ni....ker je govorc, in vsakič sproti nategne ljudi. Čakam samo, kdaj mu bo šlo spet narobe in bo pes naredil novo pizdarijo - upam samo, da se bo obrnil proti njemu in ne proti nedolžni žrtvi.
Dovolj o tem, ker ne morem prav nič, dokler je naš sistem tako gnil, da je nevaren pes še vedno pri istem lastniku, ki pa se požvižga na zakon. Grem stavt, da ga nima na nagobčniku in povodcu.
Dobro, da imam svojo šolo, ker me vsakič spravijo v dobro voljo psi in ljudje, ki pokažejo napredek. In v nedeljo sta me dva res razveselila. Tivoli je lepo uspel. Predvsem lastnici sta vedno odreagirale točno tako, kot morata. To je to, kar mi je adrenalin, hrana za naprej.
Potem sem šla še pogledat razstavo in bila presenečena nad čistočo. Nikjer dlake, dreka....kot kaže so res tujci največji prasci.
