Objestneži

Objestnost ne pozna meja. Itak, da ne razumem mulce, ki se z avti vozijo po travnikih in jih uničijo ne samo za eno sezono, ampak za več, ali pa celo za vedno.
To, kar so naredili tokrat, pa presega meje razumenega oz. dojemljivega.
Mulci so se tokrat odločili, da bodo svoje uničevanje travnikov spremenili v oranje. Vse tri stebričke preko katerih imam napeljano zajlo, so zavezali za avto in jih vlekli za seboj.

Prve dva sem našla za ovinkom, tretjega sem iskala po grmovjih in ga nisem našla. Popoldne, ko sem že obupala nad njim, sem srečala sosedo, ki ga je našla več kot kilometer stran stredi travnika.


Pustimo škodo, ki so mi jo naredili, te mulci se ne zavedajo, da bi lahko še koga ubili. Ti nosilci niso lahki, kaj če bi se jim vse skupaj strgalo takrat, ko bi kdo pripeljal mimo in bi odletel v tisto vozilo? Če je travo pometalo na drugo stran ceste, kam bi šele stebriček.


Človeška neumnost res ne pozna meja...

Dojenčki

Dojenčki so zelo luštkani piški mali. In bolj ko se Tina okoli njih smuka s fotoaparatom, bolj so mi všeč. Njene sllike so itak nekaj nedosegljivega, dojenčki pa....zadnja je tako dobra, da upam, da mi ne bo zamerila, če objavim njen link do bloga tu.
http://www.ednevnik.si/entry.php?w=malea&e_id=121120

Človek se kar stopi....

Dinozavri

Smo jih šli gledat. No, smo imeli še en razlog, da gremo na skupen sprehod. Če dobro premislim, mi je čisto ok, da jih je več kot pol manjkalo, saj bi bili drugače čisto vpadljivi. Že tako so nas gledali in ja, priznam da mi počasi že zelo sede, ko nas občudujejo. Je že čas, da se vidi kdo je dober in kdo ne;)

Smo pa včeraj naredili še eno nenapovedano veselje ljudem z motnjami v razvoju. Smo jih srečali in jim polepšali dan. Zakaj ne, tako malo je potrebno.

Poleg tega smo pa kar nekaj ljudem pokazali kaj pomeni imeti vzgojene pse in da kljub temu, da nas je veliko nismo obremenjujoči za okolje. Z razliko od tistih, ki jim je čisto vseeno kaj si mislijo o nas, lastnikih psov, pa kaj če mal renčijo, pa kaj če vlečejo, pa kaj če ......

Zaradi vseh teh bomo še večkrat šli med ljudi in jim pokazali, da smo lastniki psov odgovorni ljudlje, ki upoštevamo tudi tiste, ki nimajo psov.

Prodajalci avtomobilov...

Kot da ni krize. NE, KRIZE NI. Vsaj pri prodajalcih avtomobilov.
Kupovala sem avto za brata in tile šalabajzerji se obnašajo kot da jaz avto prodajam njim in ne on meni.
Halo, dva mi niti na moj mail nista odgovorila, kaj šele da bo v treh poskusih dvignili letelefon. Ja prosila jih pa res ne bom, da jim dam 19 jurčkov.

Najprej pokličem povem kaj bi, pošljem mail za ponudbo, pokličem še enkrat. Jih obiščem, da še zadnje stavri dorečemo. Ampak ne, oni še vedno ne sodelujejo, še vedno ne odgovarjajo, pa saj samo po mailu bi mi morali posati to, kar imajo v računalniku.

Dragi moji, klinc vas gleda. Če nočete denarja, mi ne jamrajte da je kriza.
Za vas je ni.

Avto sem seveda kupila, ampak čisto drugje. Res ne bom nikogar prosila, da pri njih pustim svoj denar.

Hvala bogu, da mam dobro ginekologinjo

Ne, ne nič ni narobe. Le tisti čas je spet, ko sem morala na tehnični. Nekateri pravijo, da je obup it k zobarju. Men je čisto ok, ker še nikoli nisem imela nobenih problemov in grem tja zato, ker sem si obljubila, da bom hudila. Zobe pač rabiš večkrat na dan.
No tudi h ginekologinji moraš iti vsake toliko in danes je bil tisti dan. Še vedno niso izumili boljšega stola kot je....saj pomoje, da nam gre vsem na jetra ravno ta stol. Vse ostalo preživimo, samo ta hudičev stol.
Če ne bi bila moja dohtarca carica itak ne bi hodila k njej, ker ....k povprečnežem ne hodim. In tudi danes sva prišle do tiste točke, ko jo mora iz poklicnega področja zanimat moja ženska prihodost. In...moja obljuba še vedno drži. Obljubila sem, da če bom imela otroke, jih bom imela v tem stoletju in ona bo med prvimi, ki bo za to zvedela.
Vedno obljubim tisto, kar lahko izpolnim. In to če bom, bom izpolnila točno tako, kot sem obljubila.

Neuradno uradno

http://bajka0304.blogspot.com/2010/04/pa-da-vidmo.html


Danes sem neuradno zvedela, da ja.
Lahko bom našla ljudi, ki bodo delali pod mojim imenom po celi Sloveniji.

In pravljica se spreminja v realnost....

Nova obsesija

Seveda, da jo imam tudi jaz, pa ne samo eno. Trenutno sem obsedena s sončnimi zahodi.
Še vedno nimam časa it kam to poslikat, zato se zadovoljim s slikami z balkona ali pa travnika za hišo. Saj, enkrat bo čas ali pa prilika posneti zahod kje drugje.
SLike....seveda, saj ne vem katere so mi včeš, kar vse, samo jih je preveč.





Ni pomembno, kako dolgo smo živeli z omejitvami.
Če stopimo v temno sobo in prižgemo luč,
ni pomembno, ali je bila soba v temi en dan,
en teden ali deset tisoč let -
prižgemo luč in je razsvetljena.
Ko se zavemo svoje sposobnosti za ljubezen in srečo... je luč prižgana.
Sharon Salzberg

Dan na off

V imenu trave sem odpovedala šolo. Dežek je spral nekaj svinjarije od včeraj, zemlja se bo počasi odpočila in zadihala nek nov zrak. Upam, da ga bo dolgo dihala in da ne bo že jutri novih smeti tam.

Prav tako mora zrasti trava na mojem poligonu in če ji ne pustimo dihat, je ne bo. Posebno v teh na pol deževnih dneh, ko je še tako ranljiva in nepripravljena na ta svet.

Ja, snemat sem se naučila...ne, nisem se...učim se. In itak da bosta sedaj Ajška in Bajka glavni zvezdi.

Bila je akcija danes, ki je počistila to našo Slovenijo. Ni se kar sama od sebe, očistili smo jo mi. Eni smo to delali že zadnji teden, eni šele danes. Važno je, da je vsak pobral vsaj eno stvar. Pa ni bilo tako, tisti, ki niso pobrali nič, se lahko zakopljejo v svojo lenobo ali pa kar koli že temu rečejo. Da jih ni sram. Samo naj kdo reče, da ne meče stvari v naravo. Vsi to delamo. Eni manj, drugi več. Vsi kadilci mečejo čike v naravo, saj bo zgnilo....bo ja. Vsi vržemo kdaj žvečilni gumi na tla....saj bo zgnil...bo ja. Da o vsem ostalem niti ne govorim.
Vseh, ki danes ni bilo, jih je lahko v dno duše sram!

Prvi video

Tko, našla sem gumbe kako snemat. To je pa tut vse. Zato o kakovosti sploh ne bom govorila. Vse se enkrat začne in...

tri mesece

Tri mesce sem že na čakanju. To, da mi je šef zagotavljal, da bom prišla najkasneje marca, pa potem ziher 1.4. Kako je že pri meni s tem...dokler ni na papirju ne verjamem čisto nič. Svoj del dogovora, da pridem naredit plače, lojalno držim - plače so vsak mesec narejene. On svojega...ma pa kdo za vraga ma čas, se ukvarjat z lažnimi obljubami. Jaz ziher ne.

Že n-to krat sem rekla, da se za vsako rit palca najde in ni vrag, da se ne bo tudi za tiste, ki se ne držijo dogovora.

Kako gre že tisto....vsak greši po malem, le da so grehi razločno veliki. Ponavadi so premosorazmerni položaju, ki ga človek ima.

Važno je, da mi je tole čakanje prineslo čisto ok življenje. Danes smo 2 uri preiskovale kako je s smetmi, nekaj smo jih zvlekle na glavno cesto.


Me prav zanima koliko bo v soboto ljudi na akciji. Prav žal mi je, da me ne bo, ampak nekatere stvari morajo imeti prednost pred drugimi in tokrat, se moram odpovedat tej akciji.

Pa da vidmo

Danes sem poslala predlog, o podizvajalcih. Pa da vidmo kaj bodo rekli. Ker dejstvo je, da jaz ne morem podelat celo Slovenijo.

Saj en da ti nočem plačat, ampak res nimam

To poslušam že eno leto, bolj intenzivno pa od sredine decembra, ko sem rekla, da bi bil čas, da se poplača dolg. O tem, da drug teden sigurno, pa itak sploh ne bi.
Pa koliko časa bom še poslušala, da nima denarja, hkrati pa se vsak dan vozi z kombijem mino?
Če ne bi imel, bi hodil peš, ker Petrol verejtno da ne čaka eno leto in tudi ne sprejema po 50€ vsake toliko časa.
Predvsem pa imam dovolj nategovanja, da drug teden pa ziher.... da v ponedeljek, v sredo.....ej res, lej, ta teden me ni, takoj drug teden ti dam.

Kdaj sedaj....

Mogoče se bom pa tudi jaz začela obnašat času primerno in bom prodala svoj dolg, potem naj se pa zeza s tistimi, ki niso tolerantni tako kot jaz.

Jebat ga, vse ima svoj čas trajanja....predvsem pa toleranca in razumevanje.

Pripis današnejga dne....je bil klic, ampak ne da mi prinese keš, ampak da naj pazim kaj pišem na fb....halo?!? Lahko pišem kar hočem. Če se je našel v mojem zapisu, je pa to njegov problem - oz. je res, da mi je dolžan denar. Je, pa povedal, da je že nekaj tožb dobil, ko je tožil...a za to pa ma denar....jao ljudlje....vsakič bolj jih sovražim, ko jih tako spoznavam...

Samo delam

Teden mi mine, kot da ga ne bi bilo. Niti ne vem kdaj se zančne, niti kdaj konča. Vse je povezano med seboj in kar preliva se iz dneva v dan.
Z igralnimi uricami smo že na sredini.


Vsi tečaji so že v polnem teku


In čas je bil že, da smo šli v Tivoli. 26 nas je bilo..

Sončni zahod

Vzhod prespim, zato ne morem reči, da mi je zahod lepši. Ok, parkrat sem ga pa doživela in je bil lep. Zahod doživim večkrat in sedaj, ko se sonca šele dobro prebuja so mi tako čudoviti, sploh pa še, če so na nebu oblački.
Večinoma zahodov itak preživim na poliognu, kjer se mi sonce skrije za drevesa in potem le občudujem barve v daljavi. Kadar ga ulovim doma, ni drugega kot vzeti fotikič in fotkat.

Iščem misel s katero bi zaključila današnji blog, ma je ne najdem. Ker narava naredit stvari tako edinstvene, da ji enostavno ne moreš v ničemer oporekat, kaj šele, da bi jo s kakšno mislijo presegel. Zmagovalka je vedno narava sama.

Velikonočni zajtrk

Praznik velika noč, je praznik družine, al kako je že danes Papež govoril. Nekaj jih je ton zezal, saj ne da bi sličajno poslušala in gledala urbi et orbi, al kako se že to reče, le med kuhanjem kosila, se je mama hudovala nad tehniko.
Praznik se začne sicer že v četrtek - malo sem že pozabila s čim vse, vem le, da je bilo potrebno iti vsak dan v cerkev in en dan se dela..., pokleknite, vstanite....in to se ponavljali n-tokrat.
No vrnimo se k veliki noči. Začne se z zajtrkom. Zajtrk ješ v družinskem krogu, ampak.....moj zajtrk je kava v slaščičarni. Zakaj ne bi bilo na praznik kaj durgače.
Ni bilo, le poleg kave sem si naročila pito, ker mora biti nekaj več, če je praznik.

Sem se pa potice na tečaju najedla. Praznična šola je vedno ok, ker se vedno je. Pa še luštno je in poučno, ker ...psi morajo znati počakati, da se lastnik napije in naje.

Praznik - ko greš lahko s svojima brezčasno na sprehod

Sezona šole se je začela, kar pomeni, da ni več prostih dni. Je pa vmes kakšen praznik, ko je sonček in vseeno nimam šole. Takrat je pa greh, če ga ne izkoristim za sprehod s svjima. Res je, da sem zadnji teden jaz le stranski igralec, saj je matjaž doma in je sedaj on ves njun...ja ljubezen ......

Tko zgleda ljubezen - kdo se ga bolj tišči...
Naš sprehod pa...vreme je res smešno, saj to da sije sonce še ne pomeni, da bo sijalo cel sprehod.
Bajka je še vedno taka, kot da so jo napadli molji. Nikakor ne zamenja te dlake.


Brez palic na srehodu ne gre. Ajšika se prav nič ne pazi in teče na polno. Tu jo pa pazim jaz, in jo stalno bremzam.



Enkrat jo mečem eni, drugič drugi, le za ajško so meti krajši.

Njeno najljubše opravilo je pa še vedno - izdelovanje zobotrebcev ;)


Samo umiri misli v glavi. To je dobro narediti sredi nemira. (yuan wu)

Začetek je vedno napet, sploh v nadaljevanju, ko za nekatere veš da jih ne bo, ker jim je šola muka, stvar, ki ni bila načrtovana ob nakupu pse. Pač zakaj že bi hodili v šolo, saj ni treba, tisto malo me že uboga, več pa ne rabim....po drugi strani se pa hudujejo nad njimi, ker jim povzorčajo težave. Ja, tudi v psa je potrebno še kaj več vložit, kot začeten nakup, vsakodnevno hrano in sprehod.
Se pa vsako leto zgodi, da kdo gre drugam, ker menja program oz. se želi specializirati. Ena naša punca bo reševalka, in verjamem da bo uspešna, saj je pridna. Želim ji, da bi ji zdravje služilo in da bi lahko delala to, v kar je zaneslo njenega lastnika.

Dež in sonce

No, ali pa sonce in dež. Saj je čisto vseeno kako obrneš. Že dva dni zaporedoma odpovedujem šolo, ker je dež. Ko bi morali imeti šolo, je pa sonce. Vem, da je že april, ampak a mora res aprila deževati med tem, ko sije sonce.
Dovolj imam tega vremena in res ne želim poovitev lanskega leta. Hočem imeti šolo.
Letošnje skupine so hudo luštne in komaj čakam, da zaživimo še bolj.

Po drugi strani pa, ma naj bo dež, ker imam še nekaj stvari za naredit, ki jih drugače ne morem.

Glavno je, da bom še malo doma, ker je obljuba mojega šefa spet padla v vodo. Vem da ima vsak svojega šefa, samo obljuba na obljubo, da počasi res kakšno realizirano stvar. Ker razen če ne dojamem, da v bistvu ta obljuba pomeni ravno nasprotno. Enrkat je bilo že tako, in ...ja, lahko bi bil vzorec. Sem dojela!
Kakorkoli že, 1.7. se bliža in svojo obljubo bom držala. Če grem jaz, jih gre še nekaj. Ko je vojna je vojna za vse - to govorim svojim tečajnikom, ko jim nagaja pes. Zakaj že bi samo jaz bila svojo bitko?

Če tko želijo, potem bodo tako imeli. Življenje je ful na izi, igraš isto kot ostali. Seveda, da ne bo pomote, samo takrat, ko tebi paše, da je tako.
Igraj svoje življenje tako, kot ti paše. Problemi, če se temu sploh reče tako, so zato, da jih prebrodimo. Tisti, ki bi me gledal zadnji teden bi rekel, da sem tipična, ker sem vsakič v strcuni zapravila skoraj 100€. Enkrat na toliko časa pač rabiš določen kos perila in ko greš že v strcuno, ne boš kupil enega. Kako se že reče....za eno slamco se že ne splača kombanj zalavfat. In to je res. Ko se troši se troši! In prav je tako!