Dve leti

Pred dvemi leti sem začela svoje misli pisati sem gor. Niti nisem vedela kako dolgo bom to počela in kaj vse bom povedala. Nikoli ne veš v kaj se spustiš. Noben začetek ti ne pokaže konca. Nakaže ti smer. Smer se pa spreminja, prilagaja, spreminja...vse je odvisno od tega kam te vleče.
V tem dveh letih se je zgodilo ogromno. Nekomu sem rekla adijo, pa vseeno se še spomnim nanj. Še vedno me ponese tja, še vedno ... No, bilo jih je več in vsi so še vedno v mislih z mano. Tisti, ki te zaznamujejo ti ostanejo za vedno. Ni mi vseeno, a mogoče je bolje tako.
Sem boljša ali slabša...ne vem, to vedo tisti, ki me poznajo in ki živijo z mano.
Kako se imam jaz...dobr. Delam vsak dan več, pri tem se imam v redu. Čedalje bolj vem, da je to kar počnem ok in da bom to počela še nekaj časa. Mogoče je pa le nekaj, kar včasih ni bilo. Znam se postavit zase in potegnit črto.
Kaj mi manjka......neki, kar mi ne sme, pa mi!


Pred dvemi leti sem slišala besede, ki so mi dale polet. Čisto preproste, pa vseeno v tistem momenti na mestu. Saj si že velika punca, boš vidla da bo šlo. Točno to sem rabila takrat, in to me vodi še sedaj. Lahko naredim vse kar si zamislim, lahko vse....seveda da nič ne pride samo od sebe, za vse kar imam sem se spreminjala, sem se prilagajala, sem končala in spet začela, sem opustila, pa zapustila, sem verjela in sem kdaj pa kdaj tudi trpela. Potrpela?...Trpljenje je lahko sladko ali grenko, če veš zakaj, potem več kaj se bo iz tega izcimilo in potrpiš.

Ne premišljuj o prihodnosti. Bodit tukaj in zdaj.
Ne premišljuj o preteklosti. Bodi tukaj in zdaj.

Ne verjamem, da....doživiš srečo le enkrat in nikoli več. Sreča je vendar v tebi...in del mene je v ....