Pisanje

Zadnje dni visim vsak večer, ki se potegne v noč v pisarni in pišem. Pišem o svojem delu in o delu drugih. Dobro, da mi Bajka zvesto sledi in me občasno s svojim opozarjanjem na dogajanje zunaj zbudi iz mojih misli. Biti sama z mislimi prelitimi na papir, ok na ekran ni včasih najlažje. Ko te misli prehitevajo, skačejo iz teme v temo, ko ti dislektično zginjajo ali pa obračajo črke, ki so tebi v tistem trenutku čisto vidne in pravilne, ko pa bereš čez pet minut pa ne veš kaj bi kam dal... Resno rabiš predah, pa čeprav samo zato, da rečeš Bajka tiho.
Danes mi je uspelo cela Trenja imeti na sosednjem ekranu. Vsakič ko mi je misel ušla ali še huje, ko me je prehitevala, sem se prestavila na trenja in poslušala o lahkomiselnosti ljudi, da bodo hitro brez dela zaslužili velike denarje. Ma ja, to se userje enemu na toliko in toliko.
In že so moji možgani vlekli primerjave in vzporednice s tem kar pišem in kar delam. Kako ljudje mislijo, a se da imeti brez dela in garanja vzgojenega psa, da bo pač samo to dovolj, da se pride v šolo pofočkat, tako kot kupit listek za loto. In kako se ne zavedajo, da s tem, ko ne delajo tudi doma, dobesedno niso nič boljši od tistih kretenov, ki računajo na 180% donos in seveda da takoj vzamejo kredit.
prav pazit sem morala, da me ni zaneslo bo pisanju.
Dobro, da je prišel diktator v obliki luštno oranžno tigrastega mucka in dvakrat butnil po vratih. Kot se sopodobi so se mu vrata odprla. Zopet je z meni neopaznim in neslišnim signalom vrgel Bajko in kavča.
Res bi rada bila nekdo, ki razume to govorico. Ne samo, da je bila Bajka na tleh, danes sta imela nekaj več. Že eno uro se stiska pod mizo, maček pa kot kakšen star dec razleknjen leži na kavču.
Saj ne da se pritožujem, samo ne vem zakaj mi Bajči prestrašeno greje noge. Sem jo zbezala z briketkom 2x ven, pa je muc samo privzdignil en uč. To je bilo dovolj, da so šle njena ušesa narazen, trup pa nazaj pod mizo. Ve se kdo je car - Maček. Ma me zanima s čim je to postal.