En teden

dopusta je za mano. Ne morem verjeti, kako lahko tako hitro mine. Če pogledam kaj se je zgodilo v tem tednu, lahko rečem na hitro, nič. Pa ni čisto tako, saj sem kar nekaj naredila, samo se ne vidi kaj.
Predvsem sem naredila stran, ni še konec, kje pa. Ampak je toliko, da je nekaj in je začetek.

Saj vemo tisto o začetku...ni važen začetek, važen je zaključek.

No Ajšika je bila tudi pri zdravniku, saj ne vem naj bom vesela al ne ob spoznanju da bo počasi oslepela. Sem pa nisem, vem le to, da bo to zaradi starosti in ne bolezni. To je ena taka smešna tolažba, ampak je.
Počasi me vseeno skrbi tista njena bula na rebrih. Z njo sem bom ukvarjala naslednji dopust.

Tisti NE me pa še vedno mori.