En teden

dopusta je za mano. Ne morem verjeti, kako lahko tako hitro mine. Če pogledam kaj se je zgodilo v tem tednu, lahko rečem na hitro, nič. Pa ni čisto tako, saj sem kar nekaj naredila, samo se ne vidi kaj.
Predvsem sem naredila stran, ni še konec, kje pa. Ampak je toliko, da je nekaj in je začetek.

Saj vemo tisto o začetku...ni važen začetek, važen je zaključek.

No Ajšika je bila tudi pri zdravniku, saj ne vem naj bom vesela al ne ob spoznanju da bo počasi oslepela. Sem pa nisem, vem le to, da bo to zaradi starosti in ne bolezni. To je ena taka smešna tolažba, ampak je.
Počasi me vseeno skrbi tista njena bula na rebrih. Z njo sem bom ukvarjala naslednji dopust.

Tisti NE me pa še vedno mori.

http://www.bajka.si/

Eko, tole sem počela zadnje dni.
Neskončno pisanje, ki se kar ne neha. Danes se mi ne da, preprosto ne morem.
Vse vem, kaj bom pisala, kako bom pisala, samo ne gre. Bolijo me prsti od pisanja. Pavza.

http://www.bajka.si/

Ne

Beseda ne, je ena najtežjih na tem svetu.
Ponavadi jo moraš izreči takrat, ko ti nekaj ni všeč ali pa ti ne paše. Takrat jo rečeš zelo odločno in se tega tudi vedno držiš.
Reči ne, takrat, ko nič na tebi ne želi izreči ne, ampak želnjo vpije ja, daj že.......je pa najhujša beseda v mojem besednjaku.
Zaradi ne mi je bilo že neštetokrat žal.
Zaradi ne, pri nekom, me boli vse. Tista obupna bolečina, ki če zaprem oči postane najboljša naslada.

Zakaj rečem ne?!?


Poželenje je ogenj, žal pa nikdar ne veš, ali ti bo ogrela srce ali požgala hišo.


Boli nekako tako, kot bo bolelo enega izmed njih in bolečina kar ne mine.

Jebemti pamet in moralo ter tistega, ki me je naučil besedo ne!

Ne gre več

Zvečer, ko se dan že preveša v drugega ponavadi končam z delom na strani in takrat res nimam moči, da bi še tu kaj napisala.
Z Ajšiko sva bile danes v Lescah. Hvala vremenu, da si počakal s snegom. Učke so ok, no niso, ampak je vse skupaj povezano s starostjo in ji pač leča postaja čedalje bolj motna.
No občasno se itak že sedaj naredi gluho in slepo, tako da sprememb ne bo.

Sem pa nekaj lepega le doživela v teh dneh od kar imam dopust - spim v kosu celo noč, bolj kot to je pa pomembno to, da zaspim, ne pa premlevam vse stvari v svoji glavi.
Kakor koli me ta služba mori in samo še drug mesec počakam, potem jo pa izklopim. Ker poleg vsega me mori to ali dobim jubilejno nagrado al ne.

Noč je za spanje

Naj bi bila ja.
Zadnje dni se prebijam čez noči bolj kratko, saj mi znese največ 5 ur spanca, pa še to nikakor ne v kosu. Saj bi spala, samo, misli šibajo gor in dol in levo pa spet desno. Saj bo bolje, sem si govorila včeraj, ko sem se vlegla v posteljo.
Začelo se je čisto običajno za zadnje dni. Spanec kaj je že to? Ob pol enih sem zadnjič preverjala koliko je ura, potem sem veretno zaspala...do 1.05, ko je Bajka začela z nočnim bruhanjem kosti, ki se je končal malo čez 6.

Drug teden imam dopust. Ena želja je, da se naspim. Moram se naspati!

Pisanje

Zadnje dni visim vsak večer, ki se potegne v noč v pisarni in pišem. Pišem o svojem delu in o delu drugih. Dobro, da mi Bajka zvesto sledi in me občasno s svojim opozarjanjem na dogajanje zunaj zbudi iz mojih misli. Biti sama z mislimi prelitimi na papir, ok na ekran ni včasih najlažje. Ko te misli prehitevajo, skačejo iz teme v temo, ko ti dislektično zginjajo ali pa obračajo črke, ki so tebi v tistem trenutku čisto vidne in pravilne, ko pa bereš čez pet minut pa ne veš kaj bi kam dal... Resno rabiš predah, pa čeprav samo zato, da rečeš Bajka tiho.
Danes mi je uspelo cela Trenja imeti na sosednjem ekranu. Vsakič ko mi je misel ušla ali še huje, ko me je prehitevala, sem se prestavila na trenja in poslušala o lahkomiselnosti ljudi, da bodo hitro brez dela zaslužili velike denarje. Ma ja, to se userje enemu na toliko in toliko.
In že so moji možgani vlekli primerjave in vzporednice s tem kar pišem in kar delam. Kako ljudje mislijo, a se da imeti brez dela in garanja vzgojenega psa, da bo pač samo to dovolj, da se pride v šolo pofočkat, tako kot kupit listek za loto. In kako se ne zavedajo, da s tem, ko ne delajo tudi doma, dobesedno niso nič boljši od tistih kretenov, ki računajo na 180% donos in seveda da takoj vzamejo kredit.
prav pazit sem morala, da me ni zaneslo bo pisanju.
Dobro, da je prišel diktator v obliki luštno oranžno tigrastega mucka in dvakrat butnil po vratih. Kot se sopodobi so se mu vrata odprla. Zopet je z meni neopaznim in neslišnim signalom vrgel Bajko in kavča.
Res bi rada bila nekdo, ki razume to govorico. Ne samo, da je bila Bajka na tleh, danes sta imela nekaj več. Že eno uro se stiska pod mizo, maček pa kot kakšen star dec razleknjen leži na kavču.
Saj ne da se pritožujem, samo ne vem zakaj mi Bajči prestrašeno greje noge. Sem jo zbezala z briketkom 2x ven, pa je muc samo privzdignil en uč. To je bilo dovolj, da so šle njena ušesa narazen, trup pa nazaj pod mizo. Ve se kdo je car - Maček. Ma me zanima s čim je to postal.

Mr. President

En se je poslovil, drug je prišel. Menjajo se vlade, menjajo se načela, pogledi,....vse
Naj sem, smo ne vem zakaj gre vedno vse na slabše!

Čisto vseeno mi je če so mladi al stari, samo naj poslušajo tole pesmico in naj se vprašajo vsak večer ali gredo lahko mirno spat.


Nekaj pa je novo. Od danes imam čisto pravo častno stražo v pisarni. Ok pustimo podrobnosti, da sta na off. To se lahko takoj spremeni.Tistemu, ki dela, ni noben dan dolg. (Latinski pregovor)

Zadnje dni so mi prekratki, še dobro da bom imela kmalu dopust. Vsaj naspala se bom - upam!

Današnji dan

je baje znanstveno dokazan najbolj zatežen in depresiven dan v tem letu.
Jupi samo še uro in še mal pa ga bo konec!

Težka je bilo, jedva sem ga zvozila, od enih naprej že nisem vedela kako bo šlo. Urca dremanja z mojima bučkama je naredil dan popolen. Dalo se je živeti.

Zadnje dni skoz nekaj brskam in iščem in pregledujem in.... bučki, kako sladki sta bili!

Pasji vikend

Razstava je bila ta vikend v Ljubljani. V soboto sem bila tam in pofotkala vse nemce, ker sem šla pač za enega navijat. Fant je lep, je veteran in ja, naj zmaga ker si zaluži. Jaz pa nujno rabim fleš.
Slike

Drugače pa, ja dnevi so čedalje bolj pasji, gre se zares. Šola se je ponovno začela, ne vem kako mislijo ljudje bit resni, če jih že na uvodno uro ni. Njihov problem res.
Ker se je vse skupaj začelo imam novo obveznost. Delam na strani, sploh ni lahko. Vzame ti obupno veliko časa, pokzat nimaš pa nič.

Ampak, že naslednji teden bo kaj videti. Počasi se daleč pride pravijo.

Zadnje čase malo zanemarjam blog. Ne morem oboje, tokrat je stran bolj važna.

Goveja župca

Reši veliko stvari. Kadar sem bolna je to edina stvar, ki mi res paše. No če sem poštena je alarm, ki naznani, da sem res bolna.
Danes sem pa čisto ok, samo že dopoldne se mi je zahotelo goveje juhce z zdrobovimi knedeljčki. In ker se juhca kuha najmanj tri urce da je dobra, je bil čas za sprehod.

Mami, dajva noret....
Daj no, mal zalavfi..
ti bom dala smrklja, mal zalavfi!
Bom kar ornk!
Naj kdo ne reče, da nisem sledarka!!!!
Kaj pa če bi še malo tekle?Greva, greva...Čaki, se smrkljaKje siiiNe misli, da te ne morem več ulovit!OopaA mave dost?Daj nama ti raj kepe meč!Se ji že meša, samo da nekdo reče kepeeeeTa naj bo kar od BajkeTa je pa moja!

Goveja juhca res sede po takem sprehodu.

Strpnost II

No, izjema potrjuje pravilo - ne smemo biti strpni ob takih izjavah, kot si jih dovoli hrvaški predsednik. Oni so osvojili Trst in nam omogočili, da imamo morje.
Vsaka stvar ima svoje meje in čas je, da pokažemo nestrpnost do naših ljubih hrvatov.


90% ljudi na svetju je bedakov, ostali smo v veliki nevarnosti, da se nalezemo (Thorton Niven Wilder)

Strpnost

Tega nam manjka čedalje bolj. Danes zjutraj so pokazali, da ne razumejo kaj ta beseda pomeni. Voznik tovornjaka res ni bil kriv, da je bil ovink leden in mu je obračalo hruško. Ne vem no, je res tako težko počakati minut, dve, da ulovi in nacentrira tovornjak. Ne lažje mu je zapeljat za rit, in hupat. Pa ti ljudlje res ne razumejo, da niti čutil ne bi, če bi se zapeljal čez njih.
Eh ja....
Absurdno je deliti ljudi na dobre in slabe. Lahko so le zanimivi ali pa dolgočasni. (Oscar Wilde)

In čisto prav ima, zdolgočasenci so ponavadi največji nergači in o strpnosti še slišali niso. Sicer pa nekje morajo pokazati svojo majhnost in praznost, če drugje ne pa na cesti, saj tam s roko na hupi so ja veliki in glasni.

Mraz

Danes ga mam pa že pol kufer, ker me pa zebe k psa. Dost ga je!
Saj vem, da bom že v četrtek težila zato, ker bo dež, ampak tega minusa mam DOST!

zoo pozimi

Ima svoj čar, priznam. Res sem bila presenečena na vratih, ko so mi rekli, da imajo 50% popust, ker ni vseh žival videnih. Lepa gesta

No fotk je bolj malo, ker je bilo res mraz in je fotkič reku, da ne bo delal. Tako da morskega leva je poslikal potem je pa počival.
Na žalost je voda zmrznila in ni bilo pravega hranjenja, ker ga ne more bit, je pa vseeno nastalo par luštkanih fotk.
Mrazu primerno je bilo tudi malo ljudi,, pa vseeno smo se imeli luštno, mogoče še bolj ker je bilo manj ljudi.

Privoščim ji res!

To, da je smučanje nam je šlo že iz glave, ker ko so imeli rezultate smo vsi viseli pred TV, ko jih ni, pa res samo tisti, ki jim je to všeč.
Danes sem ravno prišla s sprehoda, ko prižgem TV, da mi nekaj ropota. In niti nisem poslušala kaj točno govorijo, le videla sem da je smučanje. Vseeno mi se, postala pozorna na vse skupaj, ker so naše zastave čisto preveč vihrare, in reporter je bil čisto preglasen. Vauv znagala je naša Tina Maze.
To ji pa res čestitam in iz srca privoščim, ker toliko kot so čez njo govoril ko ji ni šlo in ker ni bila običajna in se držala kupnih treningov....
Punca čestitam res, še enkrat!

Malo snega je tak žur na sprehodu. Sicer jima ne morem preprečit, da ga ne bi jedli. Ok res je, da sedaj ne vem ali se Ajška trese od mraza al od snega. Ko se ustavimo samo za kratek čas jo potresava tako kot takrat, ko smo leteli k zdravniku. Zato jima sedaj takoj ko pridemo nazaj dam mešanico čisto malo mleka in tople vode, a popijeta toplo in se segrejeta. Res je mrzlo in mormo mal tut na njune trebuščke gledat.

Petek

Ker v službi zaključujem lansko leto se mi čas kar nekako čudno vrti. Po eni strani sem v letu 08, odvija se leto 09, prav zmeda občasno.
Tole dvoletno delo mi gre vedno na jetra. Nikoli ne vem kam gre kaj. Na koncu pa na pošti napišem, da smo leta 2007. Kje sem to našla? Neki sem morala iskat v službi in to je bilo zadnje kar sem danes naredila, zato sem misleno ostala v letu 07.

Leta 09 se je pa začelo končno delat na strani bajka.si, ker je bil že res skrajni čas in včerajšnji premik v glavi in potem tudi v zamenjavi je bil pravi.

Vedno pravijo, da je treba samo začet in res je tako. Tisto, kar sem prej čakala tri mesece se je zgodilo v popoldnevu. Sedaj se samo še dela, ker ni problem delat sedaj, ko vem kaj.

Ni važen začetek, važen je zaključek!

Me ne skrbi

Jah malo me, ker če me ne bi, bi bilo čudno. Vet je bil včer dežuren in smo šli vsi tja. Bajka spraznit analke, muc se cepit pa pregledat, Ajška pa pokazat tisto tvorbo na rebrih. Ni hematom, kar sem upala da je. Punkcija ni prinesla krvi. To ni dobr, ker je tumor.

Nič ne bomo kompliciral, ker ona tut ne. Uživa vsak dan, sploh sedaj k je sneg. Tumor je na opazovanju in takoj ko se stopli gre stran!

Pomembno je, da mislite le na tisto, kar si želite, in ne na tisto, česar se bojite. (dr. Doren Virtue)

Kakor koli pa priznam ali pa ne, sem začela mislit tudi o minljivosti in o tem, da nič ni večno. Ni vredno kar nekaj čakat in čakat da se bo premaknilo. Ne bo se, če se danes ni se tudi jutri ne bo. In tako je lahko konec koncev skoz. Tisti vmesni čas ko se nekaj le spremeni ni vreden.
Premiki se pač dogajajo zato ker dozorijo in se zgodijo. En se je zgodil malo nazaj. Če hočem narediti tisto kar moram, pa ne ker je nuja (ok malo je), ampak zato ker si želim, moram narediti premik. Če si človek postavi nek cilj ga uresniči. Če mu to onemogočajo določeni ljudje pač zamenjaš ljudi. Zakaj bi se oddeljevala od cilja zaradi ljudi, ki mi onemogočajo dosego cilja?
Življenje je čisto prekratko da bi stalno nekaj čakal. Včasih moraš dati na tehtnico kaj je bolj pomembno in ali imaš dovolj čakanja. Življenje ni kdor čaka dočaka. Ker kdor čaka od čakanja umre. Jaz pa nimam časa čakat.

Res me ne skrbi, ker kakor koli obračamo ugotovimo, da ima vse svoj čas.
Ajšin čas še ni prišel, zato me ne skrbi res ne! Malo no, ker je le moja Ajška.

Razprodaje

Končno sem prišla do gojzdarjev in do superg. No pa so se le splačale. Pa še gužvala se nisem, ker je bilo med malico in sem kot kaže našla ravno vmesno luknjo. Ker ko sem odhajala se je že nabral folk.

Internetni kinologi

Že nekaj časa spremljam fenomen internetnih kinologov. To so ljudje, ki se javljajo v vse mogoče teme, bolj kot ne vedo vse in še več. Najbolj pa so pametni in dajejo nasvete v temah, kjer imajo ljudje predvsem vedenjske težave.
Hvala bogu, dajmo pomagat ljudem če imajo probleme.
Vse lepo in prav, podpiram to!
Samo en velik problem je pri teh internetnih kinologih. Sami imajo popolnoma nevzgojene pse, ki jih ne upoštevajo pet posto. Da bi slučajno vzpotavili tisti red, ki ga pes mora imeti, pozabi za to je treba najprej svojo miselnost spremenit in sebe. Internetni kinologi imajo v realnosti kar velike probleme s svojimi psi. Samo seveda, da tega ne povedo ker oni ja talajo nasvete.
Ne zavedajo se pa nečesa. Človek ne bere še vseh tem po forumih, ampak izključno temo, ki jo je odprl. In to vzame za gotovo. Kar pa pomeni, da človek, ki nima niti svojega psa pod kontrolo svetuje drugim kako naj poštimajo svojega. Tukaj neki ne štima, a ne?

In vse prevečkrat je ta rek prav:
Priznavamo, da imamo majhne napake, samo da bi prepričali druge, da nimamo velikih (La Rochefoucauld)

Ko se bodo ti internetni kinologi postavili na lastni prag in si priznali kaj imajo doma, bodo lepo tiho in ne delali škode s svojim pametnovanjem.


Saj fino več mnenj več znanja, samo zakaj pa bi morali tem internetnim kinologom dokazovati svoj prav in jim v nedogled nekaj pojasnjevati. Če so toliko "pametni" da si upajo moralno neoporečno odgovorit in dajat nasvet, potem bi jih določene stvari lahko postale že jasne brez, da bi stalno hoteli neke razlage in dokazovanja, da oni nimajo prav. Ker zakaj bi ti internetni kinologi slučajno morali kaj delat in bit na mrazu, soncu, vetru, vročini. Saj mamo net, jim bodo ja odgovorili.
Ah ja kinologija ni sedenje za računalnikom in pametnovanje. Kinologija je garanje na terenu, tega pa internetni kinologi ne pozanjo, ker njim se pa to ne da, oni pa nimajo nekih višjih ambiciji, pa oni bi samo tko mal za veselje.
Saj tudi mi delamo za svoj veselje, le pri nasvetih smo previdni, ker ljudje to vzamejo za sveto. Ne vedno pa da je problem vse drugje kot pa tam in ta o katerem pišejo in jim ga rešujejo internetni kinologi. Ker oni tudi samo ne znajo rešit svojega problema in svojega nevzgojenega psa.

Sonce in sneg

Sta me spravila iz postelje, čeprav nehote. Samo ne morem da ne bi izkoristila tega sonca in ju peljala ven. Nič ne bom rekla, spet se je najedla snega, pa čisto malo ga je jedla samo se je začela trst. Res pa da šele, ko sem jo česala. Ampak...ji ni ušlo, ker se mora počesat po emnu tednu in konec. Moram pa do veta ta teden takoj, ko bo delal, ker ima na rebrih kar veliko bulo in to kar za malo pest. Sicer je nič en boli, ampak je velika. Pa še Bajko bom peljala, ker jo mam na sumu, da ma analke zamašene. Ja, ni mi dolgčas priznam in počasi se bom morala navadit na samohranilstvo, saj kot kaže bratec čisto resno gre. No čaka še na pogodbo, ki pa jo bo pomoje da v tem tednu dobil.

Vsak mora črpati in iskati moralno MOČ in oporo v sebi in ne v drugih ljudeh (Demokrit)

Ko se mi takole ne da iz postelje kot se mi ni danes, pač iščeš razloge zakaj bi in zakaj ne bi. Grem zato, ker mi je užitek gledat kako uživata vzunaj.

Veliko bolje

Jutro je bilo sicer še grdo, ker mi je bolelo grlo in nikakor si nisem mogla spucat nosa, pa sem lepo zaspala nazaj in se zbudila malo pred poldnevom.
Ena novoletna želja se mi izpolnjuje, upam da ne delam na zalogo, da bi imela vsak dan pol ure zase, ker nisem mislila tako na enkrat po par dni.

Ni je bolj iskrene ljubezni, kot je ljubezen do hrane (George Bernard Shaw)

Dejstvo, ljubim jo in točno vem kdaj sem skoraj zdrava. Ko me poprime volčja lakota in bi jedla in jedla ....dobre je samo to, da nisem še toliko dobra, da bi se vsedla v avto, ker ....
Če si zvest si zvest in počasi bo treba po kebab.

Danes sem bila že v trenirki, to je napredek, končno nisem več lanska. Jutri grem na kavo, ker pojutrišnjem moram že delat.

Napredujem

Lahko že izmenično diham čez eno nosnico. To je definitivno napredek. Zjutraj sem se zbudila z bolečim grlom, resno sem razmišljala o antibiotiku. Po šalci juhce me grlo ni več bolelo in tudi antibiotika nisem vzela.
Tako da ja, lahko rečem da je bolje.
Jutrišnjo šolo sem odpovedala že pred zajtrkom. Jebat ga, slab začetek, dober konc.

Novo skupino moram narest, mam ža 5 psov, mislim da začnemo 18.1.
Ne na strani nisem še čisto nič naredila, sam se mi tokrat ko tole pišem prvič po treh dneh ne solzijo oči.
Napredujem ja!

Novo leto

Prišel je tako željen dan, prvi januar. Dan, ko kar naenkrat pozabimo stare stvari in začnemo na novo. Dan, ko izrečemo polno obljub, ki jih itak potem ne izpolnemo. Dan, ki nič ne zbriše, samo doda skrbi leta, ki se začenja.

Letošnje praznovanje je bilo ...že dolgo ni bilo takšno. Kakšnih 32 let. Le da sem namesto medvedkov v postelji imela Ajšo in Bajko. Nič se ni spremenilo čez noč, še vedno sem bolna in še vedno no nekaj je le bolje, občasno lahko diham čez eno nosnico. Greo pa na bolje, ker me grabi lakota.
Jutri sem hotela otroke peljat na sneg, pa je sneg prišel do mene, ker kot kaže le nekaj je tam gor in je opazilo, da ne bo šlo. Če pridem do tega, da bom lahko dihala čez obe nosnici bom zmagala.

Zdravega predvsem vam želim in pa ne delat previsokih ciljev za to leto, ker neizpolnjeni cilji te samo zatirajo in kvarijo samopodobo.