V četrtek sva oba imela rojstni dan, ki ga nisva imela časa praznovati.
Zato sva združila mojo službo in delo na terenu, s tem, da smo odšli sproti še na izlet in kosilo.
Darilo, ki ga lahko dam sebi, so lastniki, ki vidijo spremembe, ki jih z mojo pomočjo, naredijo sami.
Že zjutraj se je začelo s psom, ki je res naredil velik napredek.
Tudi skupina je postala že čisto nekaj drugega, kot je bila na začetku. Mladički se spreminjajo in rastejo v pubertetnike. Njihova igra je čedalje bolj mirna in čedalje bolj se igrajo.
Po šoli, smo se usedli v avto in odšli na štajerski konec.
Vedno mi je težko gledati ljudi, ki so že bili v šolah, kjer so jim zavozili pse. Težko je razumeti, da ne vidijo, da je čedalje slabše in še kar vztrajajo pri določenih stvari.
Žal mi je ljudi, žal mi je psov. A veselje ob tem, ko napredujeta je tisto, ki me žene naprej.
Najbolj žalosten del današnjega dneva je bilo moledovanje ljudi, naj jim pomagam ,da bodo lahko psa uspavali. Česa takšnega pa še nisem doživela in upam, da nikoli več ne bom. Razumem, da se psa naveličaš, in sploh če je še agresiven, ga ne želiš več imeti. Ne razumem pa ljudi, da bi naredili vse, da bi me prepričali, da je pes res nevaren in ga je potrebno uspavati. Uf..ogled psa, na ovnovi katerega napišem mnenje ali je prevzgoja smiselna oz. mogoča ali pa ne, je osnova, po kateri se uradni veterinar odloči ali bo dovolil uspavanje psa ali ne.
Če bi po telefonu poslušala gospo, bi verjela, da je tako agresiven, da se zraven njega na da živet. Pa se da, in prav nič ni agresiven. Zakaj bi se radi znebili tega kužka ne vem. Vem le to, da je 2x ugriznil in da mora na obvezno prešolanje. In videla sem, da kuža ne tak, kot mi ga hočejo prikazati, ampak so oni tisti, ki se jih nič ne da.
Tako kot ostale, sem tudi njega prišla najprej pogledat in ocenit njegovo vedenje. Kljub moledovanju in celo so me probali podkupit, ne bom klonila in sem jim takoj povedala, da ta pes niti pod razno ne bo umrli zato, ker sem rekla ,da je tako nevaren, da se ga ne bi dalo prešolat. Res ne razumem ljudi, da imajo 2 psa. En je ljubljenček in mu dajo vse. Drugi, je isto notri, isto pod mizo, pa se ga želijo rešit.
Zaradi mene ga ne bodo.
Čeprav sem sigurna, da bo ženska našla vezo, ki bo kršil zakon in uspavala tega psa.
Sem si pa hitro sposodila mojega dragega. Ko mi je ponudila salamo v dar (podkupnino), sem ji rekla da sva oba vegeterijanca :) in salama se ni prikazala pri meni.
Eh, res imam raje živali, z njimi pa tudi ljudi, ki so ok in se imamo fajn.
Po vem tem, smo si pa le privoščili tisto, kjer sem res srečna in kjer smo lahko samo mi.
Odšli smo na sprehod in pogledat nekaj najlepšega, kar raste spomladi v naravi.
Ironija je, da to rastejo na smetišču.
Abi in Bajka sta zopet imeli svojih 5 minut.
Po vsem skupaj, sva si končno vzela čas le zase in šla na odlično kosilo.